Zasebnost na internetu ni zgolj tehnološko vprašanje

Kadar govorimo o zasebnosti na internetu, vedno najprej nehote pomislimo na tehnologijo, ki je povezana z njo. V mislih se nam najprej zvrtijo asociacije na programsko in strojno opremo, na računalničarje in hekerje. Vendar je takšen tok misli v današnjem svetu že skoraj anahronizem. Najprej bi namreč morali pomisliti na pravni in socialni vidik zasebnosti, saj nas ta v zadnjem času veliko bolj zaznamuje kot pa sama tehnologija.

Internet je kot del informacijskih tehnologij prišel v tisto dobo zrelosti, ko nas nova odkritja sama po sebi ne fascinirajo več tako kot nekoč, hkrati pa čutimo tako pozitivne kot negativne posledice njegove vseprisotnosti ter se o njih seveda vedno bolj sprašujemo in jih vrednotimo mimo začetnega navdušenja ali strahu nad novim. In eno izmed bolj neprijetnih vprašanj je gotovo vprašanje zasebnosti. Kaj lahko povemo o razmerju med nadzorom na eni in svobodo na drugi strani? Ali lahko rečemo, da je vsak nadzor že sam po sebi dober ali slab?

Prav to se v svoji knjigi Zasebnost na internetu, ki je izšla v založbi Mirovnega inštituta v Ljubljani, sprašuje Matej Kovačič. Gre za eno izmed prvih del na tem področju pri nas, ki na problem ne gleda več samo s tehnološkega gledišča, temveč tudi iz sociološkega ter zakonskega in problem torej zajema kot celoto. Kot ugotavlja avtor, smo danes nadzorovani bolj kot kdajkoli prej: "Vsakič ko posameznik dvigne slušalko, uporabi bankomat ali plačilno kartico, obišče zdravnika, se poroči ali uporabi mobilni telefon, avtomatski sistemi ta dogodek zaznajo in zabeležijo."

Družba nadzora

Avtor v knjigi najprej pravilno ugotovi, da je informacijska družba pravzaprav družba nadzora, v nadaljevanju opiše zasebnost v virtualnem prostoru, nato varstvo zasebnosti v njem, za konec pa še opiše slovensko zakonodajo in prakso na tem področju. V knjigi je tako govora o tehnologijah, ki omogočajo vdore v računalniške sisteme, prestrezanje elektronske pošte, prestrezanje podatkov, ki potujejo skozi omrežja, povezovanje in zbiranje razpršenih podatkov, avtor pa bralca seznani tudi s tehnologijami in postopki, ki te dejavnosti onemogočajo ali kako drugače ščitijo uporabnike pred njimi. Še posebej je zanimiv teoretski del, ki govori o družbi nadzora in o uporabi teh tehnologij v različne namene. Posledice so za posameznika seveda velikokrat neprijetne ali celo usodne. Kot zanimivost lahko omenimo, da so prve osebne izkaznice, ki so vsebovale tudi fotografijo, prstni odtis in lastnoročni podpis osebe, uvedli na Nizozemskem med nacistično okupacijo, na njih pa je bilo označeno, ali je ta oseba Jud ali ne. Ta na videz nedolžna uvedba nove tehnološke rešitve v vsakdanje življenje je v tistem času pravzaprav pomenila prvi korak do izvedbe holokavsta v tej deželi, saj so indentifikaciji sledile deportacije.

Ta primer je zanimiv predvsem zato, ker kaže na to, da je poleg pozitivnih učinkov, ki jih lahko imajo nove tehnologije na posameznika, veliko bolj smiselno pričakovati, da bodo inštitucije uradne in korporativne oblasti ter represivnega aparta nove tehnologije prej zlorabile v svojo korist in proti posamezniku kot kaj drugega. Jasno, zakaj pa ne? Imajo moč, imajo sredstva in predvsem, imajo interes. Se res bližamo krasnemu novemu svetu, oziroma orwelovskemu 1984, ko bo država nadzorovala vse in vsakogar? Ali pa smo morda že tam? Predvsem pa je pomembno vprašanje, kako se tej grožnji izogniti.

Kovačič se v knjigi teh vprašanj nikakor ne loteva naivno in v tem je tudi čar knjige. V njej se spogleduje s Focaultovo teorijo panoptičnega nadzora. Gre za »teoretski pogled na nadzor, ki ga je Focault zgradil na podlagi modela zapora Panoptikon, ki ga je britanski vladi leta 1791 predstavil Jeremy Bentham. Glavni učinek Panoptikona je nadzor, ki se vzdržuje s pomočjo stalnega občutka, da zapornike opazujejo nevidne oči. Najpomebnejša je nevidnost opazovalcev, to pa zapornike spravi v negotovost, ta pa vzpostavi mehanizme samonadzora.«

Panoptični nadzor je kaj lahko preslikati na sodobno informacijsko družbo. S tem, ko se priključimo v internet, uporabimo bančno kartico ali prižgemo mobilni telefon, postanemo informacijsko vidni, ne da bi hkrati vedeli, kaj se s podatki o naši prisotnosti in aktivnostih v omrežju dogaja in kdo jih sploh obdeluje. Strah pred nadzorom tako postane samo orodje nadzora.

Panoptikon in Slovenija

Posebno poglavje, ki se ukvarja s slovensko zakonodajo, postane posebej zanimivo v točkah, kjer opozarja na nedoslednosti ali preohlapne formulacije posameznih zakonov. Tako na primer Zakon o kazenskem postopku po mnenju avtorja dovolj natančno in nedvoumno določa, v katerih primerih je moč posegati v zasebnost (151. člen), medtem, ko se pri Zakonu o Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji (24. člen) stvar zaplete pri definiciji »tajnih aktivnosti zoper … strateške interese Republike Slovenije«. Ti »strateški interesi« so namreč ravno dovolj raztegljiv pojem, da bi lahko omogočili morebitno zlorabo.

Čeprav se slednje sliši zelo bombastično, pa je pri nas bolj kot ta nedoslednost z zakonske plati vprašljiva informacijska zasebnost, oziroma varstvo osebnih podatkov. Zbiranje osebnih podatkov v zasebnem sektorju je namreč na nekaterih mestih regulirano preveč ohlapno. Tako lahko zaradi neustreznih definicij vrst osebnih podatkov prihaja do izsiljevanja in čezmernega zbiranja osebnih podatkov. Tako bi morali v zakonodaji spremeniti določbo o pisni privolitvi za zbiranje osebnih podatkov, ki jo je ob sedanjih zakonskih rešitvah preko interneta preveč zapleteno izvajati.

Hkrati bi bilo, meni Kovačič, »smiselno razmisliti o mehanizmih, ki bi zasebnemu sektorju onemogočali izsiljevanje z zbiranjem nepotrebnih osebnih podatkov in z njimi povezano kartelno dogovarjanje. Sedanja ureditev namreč lahko privede do položaja, v katerem bi se podjetja, ki ponujajo določene storitve, lahko med seboj dogovorila, da bodo svoje stovritve ponujala samo uporabnikom, ki bodo dali pisno soglasje za zbiranje in obdelavo osebnih podatkov v velikem obsegu. Uporabniki, ki takšne privolitve ne bi želeli podpisati, pa zaradi kartelnega dogovora ne bi imeli možnosti dostopa do storitve.«

Bolje ne bo nikoli

Kovačič opozarja, da se bo stopnja nadzora samo še povečevala in da teh teženj najbrž ne bo moč ustaviti, sprašuje pa se tudi, ali bi bilo to sploh smiselno. Seveda nadzor tudi nima vedno in povsod negativnega predznaka in tega se avtor zaveda. Kot pravi, problem zasebnosti namreč nenehno niha med anarhijo in totalitarizmom, zato ni vprašanje, kako ga obtežiti na eno ali drugo stran, temveč, kako ujeti ravnotežje. Pomembno je, da informacijska družba, ki je že sama po sebi družba nadzora, ne postane tudi totalitarna družba, kar pa je moč izboriti zgolj s pravnimi in ne s tehnološkimi sredstvi. Le ustrezna zaščitna zakonodaja je namreč tista, ki bo lahko urejevala pravico do zasebnosti. Nadzor naj bo torej transparenten, ob tem pa ne gre pozabiti tudi na nadzor nadzorovanja, ki ga mora opravljati demokratična javnost.

Avtor ne vidi hipnih in dokončnih rešitev, saj meni, da bosta morala pravo in družba nujno slediti tehnolgiji. Gre namreč za vprašanje ravnotežja, ki ga bo treba nenehno loviti, saj bodo boj za pravice posameznika, razvoj demokratične kulture in razvoj tehnologije tehnico vedno obteževali na eni ali drugi strani. Tukaj lahko dodamo še, da bosta država in kapital ne glede na stopnjo demokratičnosti v družbi vedno težila k čim bolj neomejenem nadzoru, naloga družbe same pa je, da se tem težnjam nenehno upira in zmanjšuje njihov pomen in moč. Bistven izziv, ki nas čaka v prihodnosti, najbrž pa se moramo z njim začeti aktivno ukvarjati že danes, je torej določitev meje, do katere lahko pravne ali fizične osebe vdrejo v posameznikovo zasebnost.

Kovačič vzpodbuja bralca h kritičnemu razmišljanju in delovanju. Doslej smo namreč nove informacijske tehnologije zmotno gledali predvsem skozi romantično, anarhistično ali tehnofobično prizmo. Sedanjost je seveda daleč od takšnih pričakovanj, nekatere človekove pravice in svoboščine pa so mimo oči javnosti zdrsnile v sfero totalitarnega. Eden izmed boljših citatov v knjigi povzema besede Phila Zimmermanna, avtorja kriptirnega programa PGP: "Če ne bomo storili nič, bodo nove tehnologije dale državi moč nadzora, o kakršni je Stalin lahko samo sanjal."

Objavljeno v reviji Moj mikro

Leave a Reply

Your email address will not be published.

top