Petnajst let svetovnega spleta

Svetovni splet to leto praznuje svoj petnajsti rojstni dan. Morda tudi šestnajsti, saj se pri tehnoloških mejnikih vedno najdejo kakšni alternativni datumi in dogodki, zaradi katerih so se sicer razumni ljudje pripravljeni prepirati, toda to ne spremeni dejstva, da je šestega avgusta 1991 Tim Berners-Lee javnosti prvič uradno predstavil svoj projekt svetovnega spleta, oziroma World Wide Web-a.

Gre za enega izmed tistih izumov, ki jih pripisujemo eni osebi in ne skupinskemu delu, čeprav  internet in pripadajoči mu servisi praviloma rezultirajo iz kumulativnih dosežkov množice sodelujočih. Tudi v tem primeru so pot pred Berners-Lee-jem tlakovali mnogi znanstveniki in strokovnjaki – končno je bilo za vzpostavitev svetovnega spleta najprej postaviti na noge internet in ideja hiperteksta, na katero se navzeuje koncept svetovnega spleta, ni zrasla v Bernersovi glavi – toda kratica WWW in vse tisto, kar se navezuje nanjo, je tako korenito spremenila naša življenja, da si zasluži posebno mesto v zgodovini medsebojnega komuniciranja prav tako kot njen avtor. Svetovni splet in internet sta namreč podobna mejnika kot so bili nekoč železnica, avtomobil in tisk, telegraf in telefon, elektrika in žarnica, radio in televizija, računalniki in mobilna telefonija in kar je še teh vseprisotnih stvari, brez katerih danes preprosto ne moremo več živeti.

Zakaj dajemo toliko pomembnost namenjamo prav svetovnemu spletu in ne internetu kot takemu? Jasno, brez interneta ne bi bilo svetovnega spleta, internet je magična beseda in največji medij sedanjosti, toda prav svetovni splet je pred petnajstimi leti iz za navadne smrtnike nerazumljivega svetovnega omrežja snel tančico akademske nedosegljivosti in ga približal sleherniku. In čeprav zgodovina svetovnega spleta sega že v daljno leto 1945, ko so se pojavile prve ideje o strojih, ki bi lahko informacije povezovali hipertekstualno, torej s povezavami med posamznimi dokumneti, internet pa je svoje rojstvo videl že v šestdesetih letih, je ključno poglavje pri internetnem bumu odigral prav svetovni splet. Kaj je torej storil ta Tim Berners-Lee? Preprosto in genialno hkrati – združil je idejo hiperteksta, ki omogoča medsebojno povezovanje med deli besedila in koncept interneta, informacijske avtoceste, kot je bil pred leti njegov priljubljen naziv. Ostalo je zgodovina.

V svojem sporočilu, ki ga je iz računalniškega centra CERN v Ženevi 6. avgusta 1991 poslal na novičarsko skupino alt.hypertext, je Berners-Lee pojasnil, kaj svetovni splet dejansko je. V njem je je zapisal zgodovinski stavek, da je namenjen omogočanju povezav med katerimkoli informacijami, ki se nahajajo kjerkoli. V krajšem povzetku, ki ga je poslal na isto skupino kakšno uro kasneje, je še pojasnil, da je projekt WWW nastal s filozofijo, po kateri bi naj bilo čim več akademskih informacij brezplačno dostopnih vsakomur. Omogočal bi naj mednarodno izmenjavo informacij in povezovanje uporabnikov. Skratka, vse tisto, kar počnemo danes, kadar rečemo, da gremo na internet, zaženemo brskalnik, vtipkamo naslov, obiskujemo spletne strani in klikamo na povezave med njimi.

Danes se vse to sliši samoumevno in morda celo malce naivno, a le zato, ker smo se v tem kratkem obdobju tako privadili na svetovni splet in internet nasploh, da se nam to sploh ne zdi kaj posebno revolucionarnega. Toda oba  zagotovo sodita v dvorano največjih človeških izumov. Oba pojma sta si medtem tudi postala tako blizu, da uporabniki pogosto niti ne razločijo med enim in drugim. Naj zato zgolj zaradi ločevanja obeh pojmov povemo že rahlo oguljeno frazo: internet je širši pojem za svetovno povezano omrežje, ki omogoča delovanje različnih servisov, med katerima sta nam danes najbližja svetovni splet in elektronska pošta.

Toda internet in vse njegove aplikacije so resnični razmah doživeli šele s pojavom svetovnega spleta. Tudi ta zgodba ima svoje ozadje. Berners-Lee ni delal sam in kot smo omenili že prej, svetovni splet ni nastal čez noč. Hipertekst in internet, dva osnovna gradnika svetovnega spleta, sta ugledala luč sveta približno vsaj četrt stoletja prej, medtem, ko je Berners-Lee svoje delo na tem projektu začel leta 1980, čeprav takrat najbrž še ninatančno vedel, kam ga bo ta pot pripeljala. Mimogrede, izraz hipertetkst je leta 1965 skoval Ted Nelson v svojem prispevku na dvajseti konferenci Zveze računalniške mehanizacije. Kakorkoli že, leta 1989 je Berners-Lee spisal »Predlog za informacijski menedžment«, ki je nato dobro leto krožil po CERN-u, dokler ga ni odobril njegov šef, Mike Sendall, kar je privedlo do tega, da je Berners-Lee dobil dovoljenje za razvoj zahtevane programske opreme in računalnik znamke NeXT, ki ga je proizvajalo podjetje takrat že dolgo odstavljenega očeta podjetja Apple, Stevea Jobsa.

tim berners lee
<slka> Oče svetovnega spleta, Tim Berners-Lee.

 

Berners-Lee je tako leta 1990 v razvojnem okolju NeXTStep spisal prvi brskalnik, ki je bil hkrati tudi urejevalnik, med ostalimi predlogi za ime programa pa je izbral besedno zvezo WorldWideWeb. Če bi se zgodovina zavrtela malce drugače, bi se prvi brskalnik na svetu po angleško lahko imenoval tudi Information Mesh, Mine of Information ali Information Mine. Kasneje je program preimenoval v Nexus, da ne bi prihajalo do nesporazumov s samim konceptom World Wide Web-a, oziroma svetovnega spleta, kot smo ga leta kasneje prevedli pri nas.

Istega leta se mu je pridružil Robert Cailliau, ki je naredil novo verzijo Predloga informacijskega menedžmenta, medtem pa je Berners-Lee postavil prvi spletni strežnik in tudi prvo spletno stran. Če vas torej zanima, kakšen je bil naslov prvega spletnega strežnika na svetu, vam ga lahko zaupamo: nxoc01.cern.ch. Kasneje so ga spremenili v info.cern.ch, prva spletna stran na svetu pa je imela naslov http://nxoc01.cern.ch/hypertext/WWW/TheProject.html. Žal ta stran ni več dosegljiva, čeprav bi si zaradi zgodovinske vrednosti zaslužila svoje muzejsko mesto na spletu, ki je zrasel iz nje. V tolažbo ob izgubi dragocenga zgodovinskega artefakta si lahko še danes ogledamo najstarejšo spletno stran na svetu, in sicer na naslovu http://www.w3.org/History/19921103-hypertext/hypertext/WWW/Link.html, ki so jo nazadnje spremenili v torek, trinajstega novembra 1990. Kot lahko vidimo iz samega naslova, se stran ne nahaja več na originalnem naslovu. Njene posmrtne ostanke (ki bodo seveda večno živeli) so namreč prenesli na strežnik konzorcija W3C (World Wide Web Consortium), organizacije, ki skrbi za standarde svetovnega spleta in jo je kasneje ustanovil prav Berners-Lee.

Ker je lahko obstoječi brskalnik deloval le na računalnikih NeXT, je študent Nicola Pellow sprogramiral tekstovni brskalnik, ki se ga je dalo poganjati na skoraj vseh takrat dostopnih računalnikih. Prvo navigacijo po spletnih straneh pa je omogočil indeks z imenom CERNVM FIND, ki ga je pomagal postaviti   Bernd Pollermann. Toliko o sodelujočih in podrobnostih iz zgodbe o Rojstvu Spleta.

Iz naštetih datumov je moč razbrati dilemo iz uvoda – namreč, da je splet star že šestnajst let in ne petnajst let. Ker pa so vodilni svetovni mediji kot sta CNN in BBC za rojstvo svetovnega spleta izbrali datum, ko je postal prvič dostopen na internetu, na uradni strani W3C pa o rojstnem dnevu sploh ni govora, lahko o pravem dnevu zgolj špekuliramo. Danes to morda sploh ni pomembno, toda verjemite nam, da bo čez leta postala ta tematika še zanimiva. Tudi za Tita se baje ni natančno vedelo, kdaj se je rodil, kajne?

In zgodovina se piše

Naslednja leta so prinesla veliko rast števila novih izboljšav in iznajdb svetovnega spleta, toda še v marcu leta 1993 je promet iz naslova svetovnega spleta predstavljal zgolj 0.1 odstotka celotnega prometa po omrežju NSF, ameriške znanstvene organizacije, ki je kot »dedinja« od vojaške agencije DARPA v osemdesetih letih prejšnjega stoletja prevzela upravljanje interneta, v kolikor lahko o kakšnem upravljanju sploh govorimo. Pol leta kasneje se je promet podeseteril, predvsem zaradi dejstva, da je so bili sprejeti dokumenti o komercialni in brezplačni uporabi. Pojavili so se novi brskalniki, že v letu 1994 pa se je svetovni splet iz univerzitetnih okolij počasi začel seliti med komercialne uporabnike. Leto 1995 beleži prvo prireditev Webby Awards, oskarja za najboljšo spletno stran in leto kasneje se začne velika svetovna širitev. Nastopi vojna brskalnikov – o kateri smo že nekajkrat pisali – in čeprav Ima v letu 1996 Netscape skoraj 80-odstotni delež, mu ga Microsoft dve leti kasneje v popolnosti prevzame. Svetovni splet začenja postajati del našega vsakdana. Zdi se, da bomo čez nekaj let vsi počeli vse zgolj še preko svetovnega spleta, vključno z nakupovanjem, komunikacijo, poslovanjem in seksom.

Ob koncu tisočletja se zgodi pok »internetnega balona«, ki so ga povzročila  pretirana investicijska pričakovanja v kombinaciji z naivnim neznanjem ali preprosto pokvarjenostjo novopečenih podjetnikov in pogoltnostjo investitorjev. Danes lahko na Wikipediji, največji svetovni enciklopediji, ki je za sodelovanje prosto odprta vsem uporabnikom interneta, preberemo, da so se podobni ekonomski pretresi dogajali ob uvedbi železnice, radia, tranzistorske tehnologije, osebnih računalnikov in podobno.

Tisto, kar je ostalo in zraslo iz tega, imamo danes, v veliko večjem obsegu kot kdajkoli. Internet je sinonim za svetovni splet in obratno. Ko po širokopasovnih ali Wi-Fi povezavah gledamo video ali poslušamo glasbo, plačujemo račune, iščemo informacije o nakupih, izobraževanju, letovanjih, potencialnih partnerjih, novicah ali pa zgolj preganjamo dolgčas, niti ne pomislimo, da je od rojstva naše digitalne resničnosti in vsakdanjosti preteklo šele petnajst let.

Ko govorimo o pomembnosti svetovnega spleta, lahko za konec omenimo tudi nekaj ultimativnih spletnih servisov, ki jih brez njega v takšni obliki sploh ne bi poznali, pa naj gre za Yahoo ali Amazon, za Hotmail ali eBay, Napster, Kazaa, eMule, Skype, časopisne in izobraževalne portale, spletne trgovine, predstavitvene strani malih podjetnikov in velikih korporacij, telefonske imenike,  klepetalnice, galerije, video kamere, bloge, forume, portale spletnih skupnosti, znane in neznane iskalnike, vkjučno z nepogrešljivim Googlom, podatkovne formate in standarde, pa tudi patente – in še bi lahko naštevali. Vsekakor pa ne smemo pozabiti izjemno veliko število domačih predstavitvenih strani, na katere so milijoni uporabnikov in uporabnic postavili podatke o sebi, bližnjih, svojih konjičkih in znanjih. Nič svetovno usodnega, a izjemno pomembno za njih same in za ljudi, ki so jim blizu. In zdi se, da prav socialno mreženje dela svetovni splet še danes enako vznemirljiv kot je bil pred petimi, desetimi in petnajstimi leti. Da, bilo je hitrih in vzburljivih petnajst let. Si kdo upa napovedati, kakšen bo splet čez novih petnajst?

Objavljeno v reviji Moj mikro

 

Leave a Reply

Your email address will not be published.

top