Al’ prav se piše »pošta« ali »spam«?
Slovenski poslovni uporabniki interneta, ki želijo uporabiti elektronsko pošto za predstavitev svojega blaga in pri tem ostati na pravi strani zakona, so zmedeni. Trenutno imamo pri nas veljavne vsaj tri zakone, ki se tako ali drugače dotikajo neposrednega trženja s pomočjo elektronske pošte, a se vsi trije med sabo močno razlikujejo. Kako se torej vesti, če nočemo plačati milijonskih kazni?
Slovenska zakonodaja pokriva področje pošiljanja oglasnih, oziroma trženjskih sporočil s tremi zakoni, zato si marsikdo to razlaga po svoje, največ pa je tistih laikov, ki si vprašanja pravzaprav sploh ne znajo razložiti. Tudi med profesionalnimi internetnimi tržniki je moč zaslediti različna stališča, zato smo se odločili priti zadevi do dna. Zaradi same narave prava vam že zdaj zaupamo, da dokončne in edine, zveličavne resnice nismo odkrili, saj pravna praksa še nima dovolj izkušenj in sodnih primerov, da bi lahko z gotovostjo ločili zrnje od plevela, lahko pa z najbolj varnim in neproblematičnim nasvetom pomagamo vsem tistim, ki želite uporabljati elektronsko pošto za trženje na tak način, da ne boste prišli navzkriž z zakonom.
Naj najprej še enkrat osvežimo spomin glede nekaterih osnovnih izrazov, ki se pogosto uporabljajo v zvezi z internetnim trženjem in brez katerih niti ne moremo obdelovati tega vprašanja. Govorili bomo o načelih opt-out in opt-in. Prvo načelo, opt-out, predvideva, da mora prejemnik sam izraziti zahtevo za prekinitev pošiljanja trženjskih, oziroma reklamnih sporočil. Torej mu lahko vsi pošiljajo reklame, dokler ne izrazi zahteve po prekinitvi. Opt-in po drugi strani pomeni, da pošiljatelj ne sme pošiljati takšnih sporočil brez vnaprejšnjega soglasja prejemnika. Tretje načelo je nekje vmes, reče pa se mu blagi (ali mehki) opt-in in je priporočeno z direktivo EU. To načelo sicer dovoljuje pošiljanje brez vnaprejšnjega soglasja, a le tistim prejemnikom, katerim je pošiljatelj že prodal kakšno sorodno storitev ali blago. Naj poudarimo, da gre za sorodno blago, ne za katerokoli blago.
Vsa tri načela zahtevajo možnost, da pošiljatelj kadarkoli na enostaven in brezplačen način zavrne nadaljnje pošiljanje reklamnih sporočil, kakor tudi, da mora biti identiteta naslovnika razvidna iz samega sporočila, torej tudi, da je povratni elektronski naslov veljaven. Sicer velja takšno sporočilo za spam in je kaznivo v večini pravno urejenih držav po svetu.
Zdaj, ko smo razčistili osnovne pojme, se lahko posvetimo naši zakonodaji. Na prvi pogled vlada na tem področju strašna zmeda. Vsak izmed omenjenih zakonov namreč predpisuje eno izmed treh načel. Na podlagi Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP), denimo, bi lahko laik sklepal, da pri nas velja opt-out, Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot) predpisuje opt-in, medtem, ko Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEKom) govori o mehkem opt-in načelu.
Nič čudnega torej, če skoraj ne mine dan, ko kakšno podjetje pa tudi posameznik prejme reklamno sporočilo, na koncu katerega je pošiljatelj pripisal, da ga je prejel zato, ker so njegov (njihov) naslov našli v enem od javnih imenikov ali kaj podobnega. Ali pa je bilo sporočilo poslano med dvema podjetjema ali organizacijama in bi naj bilo zato že samo po sebi legitimno. Slednje je še posebej kočljivo, saj boste našli mnogo tržnikov, ki živijo v prepričanju, da je tovrstno početje povsem neoporečno. Toda, ali imajo prav? Seveda ne, a ker bi bil tak pošiljatelj najbrž pripravljen svoje prepričanje zagovarjati do bridkega konca, smo za mnenje zaprosili pravnega strokovnjaka, mag. Boštjana Makaroviča, vodjo področja za telekomunikacije pri Agenciji za pošto in elektronske komunikacije (APEK), ki nas je ob odgovorih tudi opozoril, da gre za njegovo osebno mnenje in ne nujno za uradno stališče APEK-a.
Makarovič meni, da sistem 109. člena Zakona o elektronskih komunikacijah ne ločuje med potrošniki in podjetji, torej velja blagi opt-in pristop za oboje: »Je pa opt-in po Zakonu o varstvu potrošnikov prej veljal samo za potrošnike in se na podjetja sploh ni nanašal. Ne gre za nadrejenost/podrejenost – ZEKom je pač novejši zakon, ki je uzakonil novejšo ureditev, ki izhaja iz direktiv EU, novejši zakon pa prevlada, če je v konfliktu s starejšim.«
Aha, smo že bliže. Kaj bi lahko torej podjetjem svetovali, kdaj lahko pošiljajo takšna sporočila in kdaj ne? Makarovič meni, da je »pravna ureditev po 109. členu ZEKom, ki temelji na (evropski, op. p.) Direktivi 2002/58/ES in je po njegovem mnenju očitno prevladujoč, dokaj jasna. Splošno pravilo: uporaba elektronske pošte za namene neposrednega trženja je dovoljena samo, če naročnik predhodno soglaša s tem. Od tega je določena izjema: fizična ali pravna oseba, ki od kupca svojih izdelkov ali storitev pridobi njegov elektronski naslov za elektronsko pošto, lahko ta naslov uporablja za neposredno trženje svojih podobnih izdelkov ali storitev, vendar mora kupcu dati možnost, da kadarkoli na brezplačen in enostaven način zavrne takšno uporabo njegovega elektronskega naslova. Tej zahtevi bo najlažje zadostiti z ustrezno spletno povezavo, vsebovano v oglasni e-pošti. Nadalje: elektronske pošte za potrebe neposrednega trženja s skrito ali prikrito identiteto pošiljatelja, v imenu katerega se sporočilo pošilja, ali brez veljavnega naslova, na katerega lahko prejemnik pošlje zahtevo za prekinitev takega neposrednega trženja, ni dovoljeno pošiljati. Te določbe slovenski zakon v celoti razširja tudi na pravne osebe, česar direktiva sicer v takem obsegu ne zahteva, je pa vprašanje v diskreciji držav članic EU.«
Veliko tržnikov se tudi sprašuje, ali obstaja kakšna razlika med reklamnim sporočilom, ki ga podjetje pošlje fizični osebi, in sporočilom, naslovljenim na podjetje, oziroma, kako ju obravnava zakonodaja? Po katerem zakonu naj se ravnamo, kadar pošiljamo pošto fizičnim in po katerem, kadar pošiljamo pravnim osebam? Kako naj ravnajo uporabniki, ki menijo, da je prišlo do kršitve teh zakonov? Boštjan Makarovič: »ZEKom ne razlikuje posebej med potrošniki in gospodarskimi subjekti, ureditev po ZEKom pa je tudi ključna, ker temelji na “novi” ureditvi po Direktivi 2002/58/ES, in ne na stari ureditvi, ki je državam članicam še dopuščala uzakonitev strogega opt-in, kot ga vsebuje ZVPot in ki se glede na novo določbo ZEKom ne uporablja več. Uporabniki imajo možnost kršitev prijaviti Agenciji za pošto in elektronske komunikacije RS (APEK), ki lahko ukrepa v postopku nadzora. Kršitev določbe ZEKom je prekršek, za katerega je predpisana globa od 2 do 10 milijonov SIT.«
V veliko primerih kršitev se pošiljatelj komercialnega sporočila poskuša zavarovati s pripisom, ki gre običajno takole: “To sporočilo ste prejeli, ker smo vaš naslov našli v javnem imeniku PIRS. V kolikor takšnih sporočil ne želite več prejemati, nam to sporočite.” Po Makarovičevem mnenju je navedena praksa je sporna, saj temelji na splošni določbi za neposredno trženje po ZVOP-1, vendar pa ta določba hkrati odkazuje na opisano ureditev po ZEKom kot specialnem in v tej zadevi merodajnem zakonu. Če ste torej v zgornjem obvestilu prepoznali lastno prakso, vam svetujemo, da tega ne počnete več.
Naj za vsak slučaj ponovimo še enkrat: elektronska sporočila z namenom neposrednega trženja lahko pošiljamo samo s predhodnim soglasjem prejemnika, razen v primeru, da smo mu že pred tem prodali soroden izdelek ali storitev. Trženjsko sporočilo mora biti opremljeno z naslovom ali povezavo, na kateri lahko prejemnik izvede zahtevo za prenehanje prejemanja takšnih sporočil, iz sporočila pa mora biti razvidna tudi identiteta pošiljatelja.
Se nam pa najbrž ni treba bati, če hočemo navezati stik s točno določenim podjetjem, s katerim še nismo poslovali, čeprav bi striktna interpretacija ZEKom lahko takšno komunikacijo preko elektronske pošte prav tako označila kot spam: »Slovenski zakonodajalec se je v okviru Direktive o komunikacijski zasebnosti odločil za bolj restriktivno rešitev, ki se v celoti nanaša tudi na pošiljanje sporočil pravnim osebam. Kljub temu lahko določbo interpretiramo manj strogo, če pravna oseba na svojih spletnih straneh oglašuje svoj kontaktni e-poštni naslov, na katerega se sporočila pošiljajo: resne, individualizirane ponudbe v tem primeru najbrž ne bodo nezakonite.«
Za vsak slučaj smo pri Tržnem inšpektoratu Republike Slovenije preverili, kako pri njih, glede na strogi opt-in iz Zakona o varstvu potrošnikov, za katerega so pristojni, upoštevajo določila o mehkem opt-inu, ki ga predpisuje ZEKom. Vršilka dolžnosti glavne tržne inšpektorice, Andrejka Grlič, nam je v pisnem odgovoru zatrdila, da če bi potrošnik prejel elektronsko sporočilo od prodajalca, pri katerem je že opravil nakup, takšno sporočilo ne bi štelo za neželeno, pod pogojem, da lahko prodajalec dokaže, da je potrošnik dejansko kupil izdelek oziroma storitev pri njem. V praksi prodajalci običajno že pri nakupu pridobijo privoljenje potrošnika, zato na takšen primer pri nas do zdaj še niso naleteli.
Zakona si v praksi torej ne hodita v zelje, kar bo najbrž v veliko olajšanje tistim tržnikom, ki so v slabih dveh letih od sprejetja ZEKom že večkrat izrazili bojazen, da bi utegnili tržni inšpektorji upoštevati zgolj ZVPot in kaznovati tiste, ki bi jih prijavili morebitni neuki prejemniki njihovih sporočil.
Smo pa Boštjana Makaroviča tudi povprašali, kaj storiti, kadar se znajdemo na drugi strani, torej med prejemniki, a je iz sporočila razvidno, da ne prihaja iz Slovenije? Ali se sploh lahko kam uradno pritožimo? Kaj, če gre za spam iz držav EU?
»Vprašanje že vsebuje odgovor. Seveda je spam iz tujine problem, četudi gre za državo znotraj EU. Že v domačem okolju se bodo uporabniki le redko odločili za prijavo storilca, kaj šele, če bodo morali zadevo prijaviti pristojnemu organu v tujini (glede na državo izvora). Opisane določbe, četudi na evropski ali mednarodni ravni, spama ne morejo izkoreniniti, to zagotovo tudi ni bil namen evropskega in slovenskega zakonodajalca. Določba je regulativne narave, ureja obnašanje tistih akterjev na trgu, ki skrbijo za javno podobo in posledično tudi spoštujejo pravila, ki na trgu veljajo. Spama kot dela organiziranega kriminala, kamor sodi tudi internetna trgovina z nedovoljenimi zdravili, “nigerijske” goljufije ipd. s pomočjo tovrstnih zakonov zagotovo ne bomo odpravili, ker se ti akterji požvižgajo že na bolj temeljne družbene norme, kot je prepoved spama.«
Tako torej glede tujega spama. S strani prejemnika je tudi dobro vedeti, da ZEKom uravnava APEK in je morebitne kršitve potrebno prijaviti na njihov naslov, kršitve Zakona o varstvu potrošnikov pa ureja tržna inšpekcija RS. Če ste torej na naslov podjetja ali na vaš službeni naslov prejeli sporočilo, za katerega menite, da se kvalificira kot spam, lahko primer prijavite na APEK, če pa menite, da so bile kršene vaše pravice potrošnika, torej kot fizične osebe, se lahko obrnete na tržni inšpektorat RS v Ljubljani. Vsekakor pa se prej prepričajte, ali vam pošiljatelj prej ni že prodal kakšne sorodne storitve ali blaga, ali se morda niste kje prijavili na kakšen poštni seznam, ali niste morda v zameno za kakšno brezplačno storitev označili, da se strinjate s pogoji poslovanja pošiljatelja, ki pa jih niste prebrali in podobno. V takšnem primeru seveda brezplodno tratite svoj čas, čas pristojnih organov, kakor tudi čas pošiljatelja, ki se bo moral ukvarjati z neresnično obtožbo, da je kršil zakon, čeprav ga ni. Če je identiteta pošiljatelja znana, ga lahko tudi pokličete in zahtevate pojasnilo, kajne. Seveda to običajno zahteva tudi vaš časovni in energijski vložek, zato lahko v takšnem primeru tudi uberete bližnjico in se preprosto odjavite s poštnega seznama. Večina tržnikov vam bo nemudoma ugodila in z njimi ne boste imeli več problemov, saj se zavedajo, da slab poslovni odnos še najbolj škodi njim samim in ugledu podjetja, vi pa si boste prihranili brskanje po spominu in nepotrebno hudo kri ob morebitni ugotovitvi, da res ni prišlo do kršitve zakona. Tiste pošiljatelje, ki vas bojo še naprej nadlegovali z reklamnimi sporočili, pa lahko mirne vesti zauzdate s prijavo pristojnemu organu.
Toda naj vam ta nasvet, ki smo vam ga dali kot prejemniku, ne zamegli pogleda skozi oči pošiljatelja, češ, potemtakem lahko pošljem eno sporočilo tudi brez vnaprejšnje privolitve, saj se bodo ljudje raje odjavili s seznama, kot da bi se ukvarjali s prijavo in ostalimi zamudnimi zadevami. Tudi če bo med tisočimi naslovniki zgolj eden tak, ki bo imel pač slab dan in boste vi tisti, ki mu je tisti dan zadnji v vrsti stopil na žulj, lahko takšno razmišljanje vaše podjetje stane milijone, odgovorno osebo pa več sto tisočakov. In zakon bo na strani prejemnika. Kar je tudi prav. Takšno hazarderstvo se prav gotovo ne izplača.
Po drugi strani je tudi uspešnost pošiljanja sporočil naslovnikom, ki so se sami prijavili na poštni seznam, veliko večja kot pa v primeru, če bi poskušali s tveganim in nelegalnim početjem, ki pravzaprav tudi v primeru, da bi se izmaknili zakonu, ne prinaša kakšnega zajamčenega in omembe vrednega ekonomskega učinka. Račun se preprosto ne izide – stvar se ne izplača s poslovnega vidika in še precej manj z zakonskega.
Dejstvo, ki si ga naša podjetja lahko štejejo v dobro, je, da se pomena kvalitete poslovnih komunikacij, kamor sodi tudi spoštovanje zakonov, ki obravnavajo spam, zaveda danes že velika večina tržnikov in se po njem tudi ravna. Gradnja ugleda podjetja namreč že v osnovi izključuje sporne prakse, tako da je restriktivna zakonodaja zgolj pika na i pri reševanju težav, ki jih povzroča spam. Z organiziranim kriminalom, kamor največji svetovni spamerji nedvomno sodijo, pa je, kot že rečeno, v vsakem primeru treba ravnati drugače in se ga je treba lotevati še z drugimi sredstvi. Za resne poslovne uporabnike je bistveno, da vedo, kaj lahko počnejo in kaj ne, uporabniki interneta morajo vedeti, kakšne so njihove pravice in kako se lahko uprejo zlorabam, to pa je pravzaprav največ, kar lahko v tem trenutku vsi skupaj storimo proti spamu.
Za legitimno poslovanje, oziroma trženje s pomočjo elektronske pošte, moramo biti seznanjeni z Zakonom o elektronskih komunikacijah, zato vam svetujemo, da si pred pošiljanjem reklamnih elektronskih sporočil preberete ustrezne člene tega zakona:
109. člen (neželene komunikacije) (1) Uporaba samodejnih klicnih sistemov za opravljanje klicev na naročnikovo telefonsko številko brez človekovega posredovanja (klicni avtomati), faksimilnih naprav ali elektronske pošte za namene neposrednega trženja je dovoljena samo, če naročnik predhodno soglaša s tem. (2) Ne glede na določbe prejšnjega odstavka lahko fizična ali pravna oseba, ki od kupca svojih izdelkov ali storitev pridobi njegov elektronski naslov za elektronsko pošto, ta naslov uporablja za neposredno trženje svojih podobnih izdelkov ali storitev, vendar mora kupcu dati možnost, da kadarkoli na brezplačen in enostaven način zavrne takšno uporabo njegovega elektronskega naslova. (3) Uporaba drugačnih sredstev za neposredno trženje s pomočjo elektronskih komunikacij kot so določena v prejšnjih dveh odstavkih tega člena, je dovoljena le s soglasjem naročnika. (4) Elektronske pošte za potrebe neposrednega trženja s skrito ali prikrito identiteto pošiljatelja, v imenu katerega se sporočilo pošilja, ali brez veljavnega naslova, na katerega lahko prejemnik pošlje zahtevo za prekinitev takega neposrednega trženja, ni dovoljeno pošiljati. 152. člen (prekrški) (1) Z globo od 2,000.000 do 10,000.000 tolarjev se za prekršek kaznuje pravna oseba, če: 49. elektronski naslov kupca uporablja za neposredno trženje, kljub temu, da je kupec tako neposredno trženje odklonil (drugi odstavek 109. člena); 50. uporablja elektronske komunikacije za neposredno trženje brez soglasja naročnika (prvi odstavek 109. člena oziroma tretji odstavek 109. člena); 51. pri neposrednem trženju z uporabo elektronskih komunikacij uporablja lažno identiteto ali lažni naslov (četrti odstavek 109. člena); 153. člen (prekrški) (1) Z globo od 500.000 do 10,000.000 tolarjev se za prekršek kaznuje pravna oseba, če: 21. za neposredno trženje uporablja klicne avtomate, faksimilne naprave ali elektronsko pošto, brez predhodnega soglasja naročnika (prvi odstavek 109. člena); Zakona o varstvu osebnih podatkov nam v zvezi s pošiljanjem komercialne pošte pravzaprav ne bi bilo treba poznati, če seveda govorimo zgolj o dovoljenju za pošiljanje pošte, zato pa ga moramo toliko bolj temeljito prebrati v zvezi s hranjenjem naslovov in drugih osebnih podatkov. Že zaradi tega bi ga moral preučiti vsak tržnik, ki se ukvarja s to dejavnostjo. Prav tako je potrebno v zvezi z ostalimi vprašanji, pa naj gre za klasično ali elektronsko komunikacijo s strankami, poznati Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot). Vsi trije zakoni so v celoti dostopni na spletni strani Uradnega lista (www.uradni-list.si). |
Objavljeno v reviji Moj mikro