RSS v puberteti

27/09/2005/ Radoš Skrt / E-mail marketing, RSS / 0 comments

Čeprav velja RSS za eno izmed najobetavnejših tehnologij za prenos informacij med virom in uporabnikom ter za eno bolj vročih novih marketinških orodij, ostaja zaenkrat v domeni naprednejših uporabnikov. Kljub zavidljivi internetni starosti se RSS prebija skozi težavno puberteto in čeprav resničnih nasprotnikov uporabe tega orodja ni prav veliko, je ta način posredovanja informacij še vedno na obrobju. Zakaj?
Raziskava, ki jo je v prvem četrtletju tega leta izvedlo ugledno podjetje Forrester Research, je pokazala, da RSS uporablja zgolj dva odstotka odraslih ameriških uporabnikov interneta. Stanje je malce boljše pri uporabnikih med dvanajstim in enaindvajsetim letom, in sicer pet odstotkov, toda za tehnologijo, ki bi naj veljala za “najboljšo novo stvar po narezanem kruhu”, je to vsekakor občutno premalo. Še posebej, če upoštevamo dejstvo, da bo leta 2006 preteklo deset let od začetkov RSS. To pa je po internetnem štetju že metuzalemska starost. Zakaj torej v tolikih letih RSS-u ni uspelo narediti preboja med tiste aplikacije, ki zaznamujejo naš vsakdanjik?

Huda konkurenca
Elektronska pošta je poleg svetovnega spleta še vedno v vrhu najbolj učinkovitih servisov, ki sestavljajo internet. Brez tega ultimativnega dueta bi bilo svetovno medmrežje najbrž še danes omejeno na akademske kroge. Zato ne čudi, da so se ob popularizaciji interneta v devetdesetih letih potencialov elektronske pošte hitro zavedli marketinški vizionarji in ji napovedali svetlo bodočnost. Ko je v začetku novega tisočletja spam postal resna grožnja praktični uporabnosti elektronske pošte, so tržniki začeli iskati nova orodja, ki bi nadomestila z nenaročeno oglasno pošto močno preobremenjen komunikacijski kanal, ki je poleg tega trpel (in trpi še danes) zaradi preobilice okuženih elektronskih sporočil. Nekateri črni scenariji so namreč napovedovali, da bo v nekaj letih elektronska pošta zaradi spama in okuženih sporočil postala popolnoma neuporabna za poslovno in tudi zasebno komunikacijo. Čeprav so prav uporabniki tisti, ki, globalno gledano, najbolj trpijo zaradi neurejenega stanja glede pošiljanja nenaročene oglasne pošte, pa je slednja zadala hud udarec tudi industriji legitmnega trženja s pomočjo elektronske pošte. RSS je za internetne tržnike tako pomenil rešilno bilko, edina težava je, da po nekaj letih zaradi pomanjkanja uporabnikov še vedno velja za veliki up, ki ob vseprisotni elektronski pošti nikakor ne more prikazati vseh svojih možnosti.

Pri Forrester Research so ob analizi omenjenih raziskav poudarili, naj tržniki kljub slabim rezultatom ne obupajo in ne zavržejo tega komunikacijskega kanala, saj bo svojo pravo vrednost pokazal, ko bo popolnoma integriran v vsakdanjo uporabniško izkušnjo. In v tem je srž problema. Kljub temu, da je v informacijsko razvitejših državah – v zadnjem času pa že tudi pri nas – RSS na voljo pri skoraj vseh ponudnikih informacij, pa naj gre za velike medijske hiše, specializirane svetovalne strani ali bloge, je uporabnikov veliko manj kot bi jih lahko bilo. Ena izmed ovir je gotovo zahteva po ločenem bralniku virov RSS na uporabnikovem računalniku. Brezplačnih programov je na voljo cela kopica, toda to zahteva dodaten napor, ki ob pregovorni slabi odzivnosti običajnih uporabnikov na novosti ne olajšuje celotne slike. Povsem naravno se zdi, da bi bralnik RSS virov moral biti del brskalnika. Šele nova beta verzija Internet Explorerja, ki je izšla pred nedavnim, podpira integrirano branje RSS virov, pa še ta opcija je precej dobro skrita očem povprečnega uporabnika. Pri Firefoxu je zadeva bolj na očeh, a jo je treba ločeno namestiti v brskalnik po osnovni instalaciji. To pa že zahteva malce naprednejšega uporabnika. Skratka, prihodnost razvoja uporabe RSS je precej odvisna od tega, ali jo bodo v prihodnjih verzijah obeh brskalnikov opazili tudi običajni uporabniki, ki predstavljajo kritično maso za vsako novo tehnologijo.

Prednosti in slabosti
Hkrati je treba poudariti, da velika večina uporabnikov niti ne ve za obstoj RSS in prednosti, ki jih prinaša, če pa že vedo, se z nameščanjem novih programov, programskih dodatkov ali iskanju po menijih brskalnika noče ali ne zna spoprijeti. RSS tako nikakor ne more iz pubertete. Nekateri skeptiki poudarjajo, da je velik problem tudi v tehnologiji “pull”, kjer uporabnik sam zahteva določeno informacijo od spletne strani. Gre za drugo stran rezila, ki bi naj pravzaprav pomenila prednost za uporabnike in razširjenost same tehnologije. Če primerjamo elektronsko pošto in poštne sezname z RSS, je za uporabnika veliko bolje, če sam zahteva informacije takrat, kadar jih potrebuje, ne pa da ga zasipavajo z njimi preko elektronske pošte. Kolikokrat se vam je že zgodilo, da ste se vpisali na kakšen poštni seznam, kratek čas prebirali sicer zanimiva obvestila o novih vsebinah na tej ali oni spletni strani, nato pa se odjavili z njega, ali pa preprosto začeli brisati elektronska sporočila skupaj s spamom? Po dosedanjih izkušnjah se uporabniki sčasoma vse manj prijavljajo na poštne sezname, saj imajo že v osnovi dovolj težav s spamom in če ne gre za neko res pomembno spletno stran, se na poštni seznam po določenem času uporabe interneta preprosto ne prijavljajo več. Po drugi strani je zaznamek v bralniku RSS nemoteč, saj je zahteva po informacijah s spletne strani povsem odvisna od volje uporabnika in če nekega vira ne želimo več brati, nas zaznamek z naslovom RSS vira moti prav toliko, kot nas moti priljubljena povezava v brskalniku, ki je ne uporabljamo več tako pogosto kot smo jo nekoč.

Vse to predstavlja veliko prednost za RSS v primerjavi z elektronsko pošto, še posebej, če upoštevamo, da lahko pri RSS odmislimo spam. Vse informacije, ki jih zahtevamo, pridejo iz točno določene spletne strani, uporabniška izkušnja pa je precej podobna brskanju po spletu, le da tukaj pravzaprav zahtevamo samo najnovejše informacije, brez odvečnega balasta in se šele nato odločimo, ali bomo spletno stran zares obiskali ali ne. Recimo, klik na povezavo z novico, katere povzetek smo prebrali v bralniku RSS, nas bo odpeljala natanko na članek elektronske izdaje našega priljubljenega časopisa, ali katere druge spletne strani. Uporabniku to prihrani precej časa, branje RSS virov pa lahko jemlje kot nekakšno uverturo ali predigro k samemu deskanju po spletu. Sčasoma postane branje RSS virov neločljiv del samega deskanja, kar seveda opravičuje integracijo bralnika RSS v sam brskalnik.

Toda takšen vzorec je treba v uporabniško izkušnjo priučiti, saj mnogi uporabniki menijo, da sčasoma pozabijo, da imajo na voljo ta in ta RSS vir, tako, da nekaterih virov sčasoma sploh ne berejo več. Elektronska pošta je tu bolj neposredna in ima večjo sposobnost penetracije, saj se elektronsko sporočilo znajde v uporabnikovem nabiralniku brez njegove izrecne zahteve, privlačen naslov sporočila ali dobra predstavitev vsebine pa prepriča uporabnika k obisku, čeprav tistega dne ni imel namena zahtevati teh informacij. Gre torej za dva različna koncepta, ki se v tem trenutku medsebojno še ne izključujeta. Vsekakor imata oba svoje prednosti in slabosti, glede na naravo teh lastnosti pa lahko brez posebnih analiz rečemo, da so poštni seznami vseprisotna stvarnost internetnega vsakdanjika, RSS pa je zaenkrat še vedno rezerviran za naprednejše uporabnike.

Kljub temu je RSS že pokazal, da omogoča veliko bolj natančno ciljanje uporabnikov za tržne namene. Če namreč uporabnik zahteva informacije o novostih na točno določeni spletni strani, pomeni, da bo bolj dovzeten za morebitne trženjske aktivnosti na tistem segmentu spletne strani, ki jo bo preko RSS obiskal, pa tudi samo oglaševanje mu ne bo predstavljalo motnje ali celo nadloge. Pri elektronski pošti je stvar seveda bolj zapletena in so jo do zdaj zasilno reševali s pomočjo ločenih poštnih seznamov (za vsako področje svoj seznam) ali zajemanja uporabniških preferenc ob samem vpisu, kar pa je zgolj obliž in ne korenita rešitev problema. Zanimanje za določeno vsebinsko področje se namreč s časom spreminja in tako se lahko tržniku zgodi, da bo že po nekaj mesecih pošiljal vsebinsko sicer natančno usmerjena trženjska sporočila uporabnikom, ki jih te informacije ne zanimajo več, saj so svoje potrebe, ki so jih imeli ob vpisu na poštni seznam, že zadovoljili ali pa so se spremenile. RSS se s to težavo ne sooča, saj bo uporabnik vedno kliknil zgolj na tisto povezavo v povzetku vsebine spletne strani, ki ga bo zanimala. Tako tudi trženjsko sporočilo ostane vedno aktualno. To ni dobro zgolj za tržnika na eni strani komunikacijskega kanala, temveč tudi za uporabnika na drugi. Win-win kombinacija, torej. S trženjskega stališča velja RSS trenutno kot izjemno učinkovito orodje, saj so uporabniki, ki so sprejeli to tehnologijo, računalniško bolj pismeni, bolj osredotočeni na določene storitve, Forrester pa je v raziskavi tudi ugotovil, da več kupujejo na svetovnem spletu. Edina pomankljivost je ta, da trenutno ne predstavljajo kakšnega omembe vrednega deleža vseh uporabnikov interneta in so kot takšni tržno zanimivi predvsem za specializirane ponudnike vsebin. Toda to še ne pomeni, da morda jutri ali pojutrišnjem ne bo drugače.

Revolucija ali obrobje?
Pred RSS stojijo še novi izzivi, tako na področju uveljavitve kot tudi na tehnološko-razvojnem. Zaradi tehnologije XML, ki stoji za RSS, je namreč moč v samo informacijo vključevati tudi multimedijske vsebine, na primer, pretočni avdio in video. Prav zato bo zanimivo spremljati, do kolikšne mere bodo podporo RSS v brskalnike vgrajevali v naslednjih inačicah Internet Explorerja, to pa bo najbrž odločilnega pomena za razmah RSS. Kljub temu, da mu Forefox počasi odvzema tržni delež, je IE še vedno tisti absolutni mejnik, na katerem se odloča o usodi tega ali onega internetnega servisa, povezanega s svetovnim spletom, kar RSS nedvomno je. No, če bi Firefox integriral bralnik RSS v osnovno namestitev, bi lahko posledično vzpodbudil Microsoft, da poskuša na tem področju storiti še kaj več, kajne?

Svoje bi najbrž lahko naredili mediji, ki bi z afirmativnim pogledom predstavili RSS tehnologijo širšemu krogu uporabnikov. To je nenazadnje v njihovem interesu. Glede na dejstvo, da so bili mnogi spletni mediji še do pred kakšnim letom ali dvema precej skeptični do RSS, saj so se bali, da bi si s tem pravzaprav zabili avtogol, smo lahko uporabniki, ki smo že spoznali prednosti RSS, pravzaprav zadovoljni, saj je ta informacijski kanal medtem že postal standard za vsak resen vir informacij. Nenazadnje je uporaba RSS virov sprožila nov način promocije spletnih medijev. Takoimenovani združevalniki novic (news aggregator), ki jih lahko zasledimo na vse večjem številu spletnih portalov in iskalnikov (Google, Yahoo, pri nas Najdi.si, Slowwwenia.com) namreč omogočajo brezplačno promocijo spletnih medijev skozi RSS, samim portalom pa širijo vsebinsko ponudbo. Še ena win-win kombinacija torej.

Pred nami je zanimivo obdobje. Po eni strani je na strani ponudnikov vsebin vse nared za pohod v internetni mainstream, in to že kar nekaj časa. Po drugi strani pa danes osrednji kos programske opreme, torej brskalnik, še vedno dokaj sramežljivo skriva možnosti, ki jih ponuja RSS. Šele ko bomo do RSS dostopali s takšno lahkoto kot danes dostopamo do spletnih strani, se bomo lahko prepričali, ali so imeli prav tisti, ki so z RSS napovedovali novo internetno revolucijo, ali tisti, ki v tej tehnologiji vidijo zgolj še en komunikacijski kanal, ki ne bo bistveno posegel v obstoječe navade običajnih uporabnikov. Vsekakor bo integracija v najbolj razširjene brskalnike pomagala k večji prepoznavnosti te nadvse uporabne tehnologije.

Moj mikro, september 2005