Poslovni modeli na internetu

Za spletna podjetja je pomembno, da izberejo model, ki ustreza tržnemu okolju in se vključuje v njihov poslovni sistem.

Čeprav bi več kot 60 odstotkov podjetij, ki poslujejo prek interneta, zatrdilo, da prihodek prek spletnih strani ustvarjajo na izviren način, so se v resnici izoblikovali štirje prevladujoči modeli. Največ podjetij uporablja oglaševalski in transakcijski model, sledita pa model naročnin in servisni model.

Prvi način za ustvarjanja prihodka prek interneta je oglaševalski poslovni model, po katerem podjetja na internetu prodajajo svojo "zemljiško posest" oziroma tržijo svoje spletne strani. Večji kot je obisk na njihovi spletni strani, večje je zanimanje oglaševalcev za zakup oglasnega prostora ali za sponzoriranje strani. Cena oglasnega prostora je torej odvisna od obiskanosti spletne strani, na kateri je oglas objavljen, in od trajanja oglaševalske akcije. Spletna podjetja oglaševalcem pasice (bannerje) največkrat zaračunavajo po fiksni ceni. V ospredje pa vse bolj prihajata še dva načina zaračunavanja oglasnega prostora: cena na klik, ko oglaševalci plačajo samo za tiste oglase, na katere so uporabniki kliknili, in cena na ogled, ko oglaševalci plačajo po številu prikaza oglasa. Oglaševalski model uporabljajo skoraj vse največje dveri in imeniki, kot so Lycos, Yahoo!, Slowwwenia.com. Vrednost spletnega oglaševanje je v primerjavi z drugimi javnimi občili še vedno zelo skromna, vendar naj bi se po nekaterih napovedih v prihodnjih letih povečala. Evropski delež naj bi se v svetovnem spletnem oglaševanju s sedanjih deset odstotkov do leta 2005 povečal na 15 odstotkov in dosegel vrednost 6,4 milijarde dolarjev.

Transakcijski model uporabljajo podjetja, ki se ukvarjajo z internetno prodajo, in tista, ki so nekakšni e-posredniki. Ta podjetja ustvarjajo in organizirajo nove medmrežne trge, kjer se srečujejo prodajalci in kupci. Vedno več je tudi posrednikov, ki organizirajo spletne dražbe. Podjetja, ki uporabljajo transakcijski model, so na primer Emka, Ebay, Priceline.com, E Trade in podobni. Pri naročniškem modelu si podjetja zagotavljajo prihodek z zaračunavanjem mesečnih ali letnih naročnin za različne storitve, ki jih ponujajo. To je lahko dostop do interneta, gostovanje spletnih strani, ponujanje edinstvene vsebine in informacij, kjer prednjačijo predvsem založniška in trženjsko raziskovalna podjetja.

Servisni model pa je vir prihodka večine svetovalnih družb, ki poslujejo prek interneta, kot sta Razorfish in Scient. Uporabljajo ga tudi podjetja, ki delujejo kot posredniki in svetovalci pri zakupu oglasnega prostora med oglaševalskimi agencijami, neposrednimi naročniki in spletnimi stranmi omrežja, kot so Httpool, Doubleclick, 24/7 Media, Iprom Central. Servisni model pa uporabljajo tudi podjetja, ki se ukvarjajo s spletnim vlaganjem, na primer družbi CMGI in Internet Capital Group.

Podjetja pravzaprav pogosto poslujejo tudi s kombinacijo opisanih modelov. Vsak model ima namreč svoje prednosti in slabosti. Oglaševalski model lahko ustvarja visoke donose, tržne priložnosti pri oglaševalskem modelu pa so dosti manjše kot, recimo, pri transakcijskem. Transakcijski model, ki vključuje poslovanje med podjetji in poslovanje s strankami, ima večje dohodkovne možnosti, a precej manjše marže. Pri izbiri modela je zato najbolj pomembno, da model ustreza tržnemu okolju in da se vključuje v poslovni sistem podjetja ter njegove trženjske programe.
 

Objavljeno v reviji Finance, 22.2.01

Leave a Reply

Your email address will not be published.

top