Intervju – dr. Pavel Gantar, minister za informacijsko družbo
V informacijsko družbo bo treba vlagati več sredstev
V luči vstopa v EU je eno izmed ključnih vprašanj tudi, kako smo v Sloveniji razviti na področju informacijsko-komunikacijskih tehnologij in informacijske družbe nasploh. Smo se v tem segmentu prilagajanja evropskim standardom dobro pripravili na vstop? Smo informacijsko dovolj razviti? Kako bo država preprečevala ustvarjanje in širjenje monopolov? O tem in še nekaterih drugih vprašanjih smo se pogovarjali z ministrom za informacijsko družbo, dr. Pavlom Gantarjem.
Slovenija je po dolgih letih priprav postala polnopravna članica Evropske skupnosti. Kako je naša zakonodaja na področju informacijske družbe usklajena z evropskimi direktivami?
Ministrstvo za informacijsko družbo (MID) je pravočasno pripravilo vse potrebne zakonodajne spremembe, ki pomenijo uskladitev s pravnim redom EU, pri čemer gre za dva povsem nova zakona (Zakon o elektronskih komunikacijah in Zakon o pogojnem dostopu do zaščitenih elektronskih storitev (ZPDZES) in noveli dveh zakonov Zakona o poštnih storitvah in Zakona o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu (ZEPEP). Državni zbor je v tem trenutku že sprejel obe noveli, medtem ko sta ZEK in ZPDZES še v obravnavi v Državnem zboru – oba bosta sprejeta predvidoma do sredine aprila.
Pomembno novost predstavlja predvsem novi Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEK), ki bo nadomestil sedaj veljavni Zakon o telekomunikacijah (ZTel-1), sprejet aprila 2001. Omenjeni Zakon o telekomunikacijah je bil sistemski zakon, ki je zaokrožil reformo trga telekomunikacijskih storitev in je postavil pravni okvir za harmonizacijo področja z evropskim pravnim redom. Vzrok za nastanek novega ZEK, ki ga je pripravilo Ministrstvo za informacijsko družbo, pa je predvsem sprejem nove sekundarne zakonodaje oziroma regulativnega okvirja elektronskih komunikacij v Evropski uniji leta 2002. Nova evropska pravna ureditev je glede na prejšnjo manj obsežna in preglednejša. Vzpostavitev novega enotnega evropskega pravnega okvirja prenosov prek vseh komunikacijskih omrežij in pripadajočih storitev pa je narekovalo tudi združevanje telekomunikacij, medijev in informacijske tehnologije.
Zakon o pogojnem dostopu do zaščitenih elektronskih storitev (ZPDZES) smo pripravili zaradi potrebe po uskladitvi slovenskega pravnega reda s pravnim redom EU. Natančneje, gre za prenos določb direktive 1998/84, ki države članice EU zavezuje k zagotovitvi pravnega varstva storitev, ki temeljijo ali vključujejo pogojni dostop, v slovenski pravni red. Zakon ureja ukrepe proti nedovoljenim napravam, ki omogočajo nedovoljen dostop do zaščitenih storitev televizijske in radijske radiodifuzije ter storitev informacijske družbe in v zvezi s tem pravno varstvo ponudnikov tovrstnih storitev.
Slovenija se po razvitosti informacijskega sektorja glede na ostale članice EU uvršča nekje v povprečje. Se lahko s tem pohvalimo, ali pa bi nemara morali biti zaskrbljeni?
Ne glede na to, da je »razvitost informacijskega sektorja« precej splošna navedba, in, da pri nekaterih segmentih razvoja informacijske družbe še zaostajamo za povprečjem držav članic EU (npr. pri razširjenosti uporabe elektronskih storitev na področju uprave), menim, da ključno prelomnico pri razvoju informacijske družbe v Sloveniji z vidika upravno-institucionalne organiziranosti predstavlja pričetek delovanja Ministrstva za informacijsko družbo v začetku leta 2001, saj je s tem področje informacijske družbe, kar vključuje tako informacijsko-komunikacijsko infrastrukturo, kot tudi storitve, dobilo pomembnejšo vlogo pri vladnih odločitvah o prihodnosti razvoja Slovenije. Prav z ustanovitvijo MID je vlada potrdila razvojno usmeritve v sodobno, tehnološko napredno in trajnostno naravnano družbo.
Kar zadeva razvitost slovenskega informacijsko-komunikacijskega sektorja, je mogoče na podlagi zadnjih analiz (npr. Analiza slovenskega sektorja IKT kot osnova za strategijo njegovega razvoja, GZS – ZIT, 2004) ugotoviti, da le-ta zavzema v gospodarski strukturi vsakega gospodarstva nadvse pomembno mesto. Sektor praviloma izkazuje višje rasti zaposlenosti, prihodkov in ustvarja višjo dodano vrednost na zaposlenega. Za razvite države se ugotavlja, da najhitreje rastoči delež v investicijah odpade prav na naložbe v IKT. Menim, da je ključnega pomena difuzija informacijsko-komunikacijskih tehnologij v ostale sektorje in ne samo njihova proizvodnja.
Skadinavske države sodijo v sam vrh po razvitosti na področju IKT. Po drugi strani je Irska iz informacijsko nerazvite države v razmeroma kratkem času stopila ob bok Skandinavcem. Kje tičijo vzroki, da česa podobnega ne moremo reči za Slovenijo?
Delež BDP, ki ga država namenja za razvoj informacijske družbe, je po našem mnenju še vedno preskromen, a se situacija vseskozi izboljšuje – Slovenija je glede deleža BDP za IKT izdatke na tretjem mestu med državami pristopnicami (po podatkih iz leta 2001), kar pa je sicer že nad povprečjem EU. Irska, takorekoč »zgodba o uspehu«, je storila prav to – občutno je povečala delež javnih sredstev, namenjenih za izobraževanje in tehnološki razvoj, ter sprejela nekatere ukrepe, s katerimi je olajšala vstop tujih vlagateljev, predvsem velikih multinacionalk, v državo, ob tem pa ponudila številne davčne in druge olajšave za vlagatelje, predvsem na področju tistih gospodarskih dejavnosti, kjer so potrebno visoko specializirano znanje in velike investicije v razvoj in tehnološke inovacije. Naj pri tem poudarim, da gre pri tem za t.i. čisto industrijo, ki je tudi z vidika trajnostnega razvoja in majhnih okoljskih tveganj zelo primerna razvojna paradigma tudi za Slovenijo. Menim, da je potrebno v tej luči v Sloveniji zagotoviti predvsem dvoje – nujno je pospešiti vse procese za zmanjšanje birokratskih ovir, ki jih predvsem tuji vlagatelji navajajo kot oviro za vstop v državo, ter izboljšati prenos znanja in utrditi sodelovanje med akademsko sfero oziroma razvojno-raziskovalnimi ustanovami in gospodarskim sektorjem.
Kaj bi bilo potrebno za slovensko reprizo irske ali celo skandinavske zgodbe? Kdaj bomo lahko rekli, da je pri nas dostop do interneta temeljna državljanska pravica?
Na to vprašanje sem večinoma odgovoril že pri prejšnjem, zato naj omenim predvsem dejstvo, da je ena od prednostnih nalog MID prav zmanjševanje digitalnega razkoraka, kar smo zapisali tudi v vladno strategijo Republika Slovenija v informacijski družbi. Informacijska družba je namreč, tako kot v EU, horizontalna prednostna naloga, kar pomeni, da se mora pojavljati kot ena od razsežnosti v različnih, multidisciplinarnih razvojnih načrtih vlade. To načelo skušamo na MID vseskozi uresničevati, predvsem s povezovanjem in sodelovanjem ter s finančno tudi pri projektih, katerih nosilci so drugi resorji – na primer Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport ter Ministrstvo za kulturo. Tako smo tudi letos pripravili javne razpise za e-šole, multimedijske centre, ciljno-raziskovalne projekte. Kakorkoli, MID že ves čas skrbi tudi za spremljanje indikatorjev informacijske družbe, skladno z metodološkimi in raziskovalnimi standardi EU. Naj pri tem omenim, da zadnje poročilo o napredku pri izvajanju akcijskega načrta eEurope+2003 Slovenijo v okviru držav pristopnic uvršča med najrazvitejše informacijske družbe, pri čemer izstopajo splošna uporaba interneta, širjenje mrež javno dostopnih točk, izboljšana opremljenost šol z informacijsko-komunikacijskimi tehnologijami, hitra rast uporabe mobilne telefonije. Po zadnjih razpoložljivih podatkih (RIS, december 2003) ima tako že 45% vseh slovenskih gospodinjstev dostop do interneta, kar je le še 4 odstotne točke za povprečjem EU, medtem ko je delež prebivalstva, ki redno uporablja internet, še višji in znaša 47%.
Projekt Evropske unije SIBIS ugotavlja, da kljub primerljivosti s povprečjem na področju splošne informacijske razvitosti zaostajamo na področju E-vlade. Zakaj?
Najprej bi želel pojasniti, da ugotovitve projekta SIBIS temeljijo na podatkih, zbranih v januarju 2003. To poročilo navaja, da v Sloveniji obstaja izrazito velik interes za uporabo storitev e-uprave, vendar pa na področju e-uprave v tistem obdobju še niso bile dostopne vse storitve, ki so v tem trenutku, ali bodo v bližnji prihodnosti. V času od raziskave SIBIS se je v Sloveniji na področju razvoja storitev e-uprave precej spremenilo. Veliko dela je bilo doslej namreč vloženega v projekte v okviru »government to government«, pri čemer je temeljna predvsem Strategija e-poslovanja v javni upravi RS za obdobje od leta 2001 do leta 2004. Tovrstne storitve se v kazalcih razvitosti sicer ne odražajo, ker preprosto niso vključene v spremljanje, vendar so za razvoj storitev e-uprave nujen pogoj. Vsekakor pa je bilo tudi na relacijah država – podjetja (»government to business«) in država – državljani (»goverment to citizen«) v zadnjem letu veliko storjenega. Naj v ilustracijo omenim na primer projekte elektronskega davčnega poslovanja – portal eDavki, e-DDV in pred kratkim uvedeno e-dohodnino, torej oddajo dohodninske napovedi po elektronski poti. Konec lanskega leta je bil predan v delovanje tudi nov portal E-uprava, na katerem med drugim najdemo tudi redna poročila o razvoju e-uprave v Sloveniji, ki jih pripravlja Center Vlade za informatiko (CVI). V zadnjem poročilu, ki je izšlo pred slabim mesecem, poročilo navaja, da je Slovenija le še 4,5 odstotne točke pod povprečjem EU v uresničevanju e-storitev, ki v mesecu marcu znaša 63,7%. Od januarja do marca letos je napredovala kar za 5,4 odstotne točke, ter tako že prehitela precej trenutnih članic EU.
Nova evropska protipiratska zakonodaja bo vplivala tudi na uporabnike interneta – pa ne zgolj na tiste, ki uporabljajo servise za izmenjavo datotek, saj bi naj bila še bolj restriktivna kot ameriška. Slednja je zdaj namreč že dokazano delovala negativno na vzpodbujanje uvedbe novih tehnologij v industrijo zabave. Nekateri kritiki te direktive menijo, da je pisana na kožo multinacionalk. Bomo v Sloveniji sledili tej direktivi, glede na to, da mednarodnih korporacij običajno ne zanimajo nacionalni interesi?
Če mislite na zadnjo direktivo z naslovom Direktivo Intellectual Property Rights Enforcement Directive, bo, po mojih informacijah, morda potrebna novela Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah, kar pa sodi na področje dela Ministrstva za gospodarstvo. Sicer pa so bila v omenjeni zakon že spomladi leta 2002 prenesena tudi določila t.i. Direktive o informacijski družbi, uradno Directive 2001/29/EC of European Parliament and European Council z naslovom Direcitve on the harmonization of certain aspects of copy rights and related rights in the information society.
Spam in virusi so postali središčni problem komuniciranja s pomočjo elektronske pošte. Pri nas smo s pripravo Zakona o elektronskih komunikacijah povzeli evropske standarde, ki določajo mehki opt-in. Seveda pa je tovrstna zakonodaja lahko uspešna le, kadar gre za globalno ureditev. Ali ima EU kakšno sistematično metodologijo pristopa k globalizaciji urejanja tega problema in ali Slovenija aktivno sodeluje pri tem?
EU se zaveda problema »spama« in ga tudi rešuje v obliki zavezujočih aktov – direktiv, kakor tudi v obliki akcijskih načrtov. Konkretno gre torej za izjemno sistematičen pristop, ki vključuje tako poenotenje zakonodaje, kot tudi konkretno ukrepanje in medsebojno sodelovanje. Ključni sta predvsem dve direktivi in sicer 2000/31 o elektronski trgovini in 2002/58 o varstvu zasebnosti v elektronskih komunikacijah, med akcijskimi načrti pa velja omeniti Safer internet action plan in še nekatere drugače. Poudariti velja, da je z normativnega vidika situacija v Sloveniji urejena, v postopku pridružitve EU smo z zakonom o elektronskih komunikacijah in zakonom o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu ter zakonom o varstvu potrošnikov prevzeli obe direktivi s tega področja, aktivno pa sodelujemo tudi v delu delovnih skupin. Kot pa pravilno ugotavljate, so vsaki ukrepi na »internetnem« področju lahko uspešni le, če uživajo globalno podporo, kar pa je zelo zahtevno, ker slednje v celoti ni mogoče doseči, zaradi česar je dejstvo, da vlada na tem področju na primer 90% konsenz, izjemen dosežek.
V zadnjem času med arabskimi in azijskimi članicami OZN narašča nezadovoljstvo zaradi centraliziranega upravljanja interneta. Evropsko stališče do ameriške organizacije ICANN, ki ima tehnični monopol nad DNS, je pozitivno, vendar zahteva več vpliva pri odločanju. Se je z uvedbo evropske pisarne ICANN kaj bistvenega spremenilo?
Komisar za informacijsko družbo Erkki Liikkanen je sredi marca sklical neformalno posvetovalno telo (t.i. High Level Group), katerega naloga je priprava izhodišč in stališč Evropske komisije do odprtih vprašanj, povezanih z upravljanjem interneta. Sestanka se je na povabilo komisarja Liikkanena kot predstavnik Slovenije udeležil tudi dr. József Györkös, državni sekretar na MID. S sklepnimi ugotovitvami so člani omizja potrdili podporo obstoječi strukturi tehničnega upravljanja (ICANN), vendar hkrati poudarili, da pričakujejo okrepljeno vlogo in vpliv EU ter ob tem poudarili predvsem pomen zanesljivega in varnega delovanja interneta in problem pomanjkljive opredelitve samega pojma upravljanja interneta. Nedvoumna ugotovitev o pomembnosti interneta za ekonomski in družbeni razvoj ob hkratnem zavedanju o tveganjih pri morebitni ranljivosti sistema, narekuje temu ustrezno povečano pozornost upravljanju interneta. Zaključki tega sestanka so bili podlaga za pripravo izhodišč Evropske komisije na Globalnem forumu na sedežu Združenih narodov v New Yorku 23. marca 2004, v okviru zasedanja z naslovom “UN ICT Task Force”, ki se ga predstavniki Slovenije, žal, niso udeležili. Dogodek v okviru Združenih narodov sodi hkrati že v sklop priprav na drugo fazo Svetovnega vrha o informacijski družbi, ki bo v Tunisu leta 2005.
Med omenjenimi arabskimi in azijskimi članicami OZN izvira nezadovoljstvo ne zgolj iz centraliziranega upravljanja interneta, temveč predvsem iz omejenih možnosti nadzora internetnega prometa in s tem omejevanja za njih nezaželenih vsebin. Seveda to velja zgolj za nekatere države tega prostora. Na MID smo prepričani, da je uvedba evropske pisarne ICANN bistvenega pomena za regijo, ki jo ta pokriva, s posebnim poudarkom za evropske države. Sicer v Sloveniji upravljanje interneta poteka utečeno prek Arnesa, poznajo pa se tudi prvi učinki bolj liberaliziranega pristopa pri registraciji internetnih domen.
V Sloveniji bi lahko našli kar nekaj strokovnjakov, ki so prepričani, da država še vedno favorizira SIOL in Mobitel. Kaj bi jim odgovorili?
Naj poudarim, da že sedanji Zakon o telekomunikacijah (ZTel-1), kot tudi predlog Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEK), ki je prav v teh dneh v obravnavi v Državnem zboru, ne omogočata razlikovanja med operaterji. Novi ZEK pa bo še dodatno reguliral operaterje s pomembno tržno močjo. Država oziroma pristojno Ministrstvo za informacijsko družbo je torej poskrbelo za ustrezno in kakovostno, ter s pravnim redom EU usklajeno zakonodajo. Za regulacijo telekomunikacijskega trga pa je pristojna Agencija za telekomunikacije, radiodifuzijo in pošto (ATRP), ki je neodvisni regulatorni organ, ustanovljena prav za ta namen.
Ali bo novi Zakon o elektronskih komunikacijah zaščitil gospodarstvo pred monopolizmom na področju mobilnih in internetnih komunikacij?
MID ne želi monopolov na nobenem od področij elektronskih komunikacij in ne le obeh omenjenih. Monopol na nekem trgu, bodisi elektronskih komunikacij ali katerem drugem, pomeni namreč dolgoročno nazadovanje določenega trga, ker zaradi pomanjkanja tekmovalnosti ni inovacij, cene ne sledijo povpraševanju in podobno. Eden izmed namenov ZEK je zagotoviti še višjo stopnjo liberalizacije trga elektronskih komunikacijskih omrežij oziroma storitev, zato odpravlja administrativne ovire za vstop na slovenski trg elektronskih komunikacij. Vsakdo lahko zagotavlja ta omrežja oziroma storitve pod pogoji, ki so določeni v ZEK v skladu z drugo veljavno zakonodajo, če s tem ne ogroža javnega reda, življenja in zdravja ljudi ter javne varnosti in obrambe države. Edina »omejitev« je, da je potrebno obvestiti pristojno agencijo, torej ATRP, pred pričetkom zagotavljanja oziroma ponujanja elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev, ki so namenjena javnosti. Za radijske frekvence ali številke pa je treba pridobiti tudi odločbo o dodelitvi. Res pa je, da je radijskih frekvenc za določene vrsta radijskih storitev, npr. GSM, UMTS, premalo, in se bodo tudi v prihodnje dodeljevale z javnim razpisom. Kot je znano, je Vlada na predlog MID že marca sprejela predlog Splošnega akta o določitvi pristojbine za podelitev izključne pravice uporabe radiofrekvenčnega spektra, kar vključuje tudi višino pristojbine – 9 milijard slovenskih tolarjev. Ta akt je podlaga za pripravo javnega razpisa za podelitev izključne pravice uporabe radiofrekvenčnega spektra za opravljanje mobilnih javnih radijskih storitev UMTS/IMT-2000.
Ministrstvo za informacijsko družbo se je izreklo v prid odprti kodi. Kakšni so konkretni načrti za prihodnost v zvezi s tem?
Naj vas deloma dopolnim – Ministrstvo za informacijsko družbo je sicer pripravilo besedilo, potrdila pa ga je vlada, in sicer v obliki dokumenta Politika Vlade RS pri razvijanju, uvajanju in uporabi programske opreme in rešitev temelječih na odprti kodi (oktober, 2003). S sklepom pa je zadolžila Ministrstvo za informacijsko družbo in Center Vlade RS za informatiko, da v sodelovanju z drugimi ministrstvi (predvsem MŠZŠ, MORS, MNZ) koordinirata nadaljnje ukrepe pri združevanju izkušenj in akcijskih načrtov posameznih organov za hitrejše in širše uvajanje odprtokodnih rešitev in načel v organe državne uprave. Dokument je podlaga za izvajanje ukrepov in aktivnosti, ki jih posamezni organi, predvsem pod pritiskom ekonomskih okoliščin, izvajajo že sedaj. Slednje morajo v prihodnje postati bolje koordinirane, predvsem v smislu ugotavljanja dobrih praks ter prenosa znanj in izkušenj, in prav v tem vidi MID svojo pomembno vlogo. S sodelavci si bom tako v prihodnje med drugim prizadeval za ustrezne dopolnitve politike javnih naročil in davčnih ukrepov in informiranje in izobraževanje ter za pripravo in posredovanje meril in smernic za gospodarstvo in civilno družbo ter finančne vzpodbude odprtokodnim pobudam, kar je MID že doslej počel zgledno in uspešno.
Moj mikro, maj 2004