Nezaželena e-pošta in slovenska zakonodaja

15/09/2003/ Radoš Skrt / E-mail marketing, RSS / 1 comment

Oglaševanje prek elektronske pošte je med podjetji priljubljeno predvsem zaradi majhnih stroškov, preproste uporabe in možnosti doseganja velikega števila uporabnikov v zelo kratkem času. Ravno te prednosti pa so na žalost privedle do vsiljivosti oglaševalcev, ki pošiljajo pošto tudi tistim, ki njihovih vsebin ne želijo prejemati. Zaradi prejemanja nezaželenih komercialnih sporočil, ki so poslana brez dovoljenja, želje ali interesa naslovnika, je vsak dan vedno več nezadovoljnih uporabnikov. Po podatkih podjetja MessageLabs je nezaželena elektronska pošta meseca junija letos predstavljala že 34 odstotkov vse poslane e-pošte.

Oglaševalci bi se morali zavedati, da lahko z nespoštovanjem spletne etikete in pošiljanjem sporočil na naključno izbrane e-poštne naslove, kaj hitro zapravijo svoj ugled in na dolgi rok utrpijo veliko poslovno škodo. Elektronska pošta je z leti izgubila na svoji učinkovitosti, saj zaradi ogromne količine promocijskih sporočil, ki ves čas krožijo po internetu in nas vsako jutro čakajo v poštnem nabiralniku, ne dosega več tako velikega odziva pri ljudeh. Spletni uporabniki zahtevajo izpis iz baze naslovnikov ali pa izbrišejo večino sporočil, še predno jih sploh preberejo, saj jim množica nezaželene pošte, krade čas ter prostor v elektronskem poštnem predalu, jim nažira živce in jih navsezadnje še ogroža z virusi.

Stroški zaradi prejemanja nezaželene pošte

Posledice se kažejo tudi v podjetjih, saj jim nezaželena pošta povzroča dodatne, nepotrebne stroške, v katere so vračunane izgube produktivnosti in izgubljene delovne ure ter stroški, ki nastanejo zaradi zakasnjenih poslovnih komunikacij, porabe strežniških virov in dela administratorjev računalniških mrež. Dodatne stroške povzročajo še odprave posledic, povzročenih s strani računalniških virusov, ki se širijo prek e-pošte. Raziskava ameriškega podjetja Ferris Research je razkrila, da bodo v letu 2003 nezaželena sporočila povzročila ameriškim podjetjem 10 milijard dolarjev stroškov. Podjetje Nucleus Research pa je ugotovilo, da se povprečna produktivnost zaposlenih zaradi prejemanja nezaželene pošte zmanjša za 1,4 %, kar je posledica več kot 13 prejetih nezaželnih sporočil dnevno, ki vsakemu ukradejo 6 minut časa.

Preventiva

Proti nezaželeni pošti se je izredno težko boriti, saj najdejo pošiljatelji vedno nove in nove načine, da pridejo v naš e-poštni predal. Kljub vsem orodjem in možnostim, ki jih imajo podjetja na voljo pri omejevanju nezaželene elektronske pošte, celovite rešitve žal ni. Zaščita pred nezaželeno pošto je sila težavna, saj praviloma elektronska sporočila ne nosijo nekega skupnega imenovalca, po katerih jih je možno prepoznati in ukiniti. Nezaželeno pošto lahko omejimo, nikakor pa jo ne moremo v celoti odpraviti. Pomagamo si lahko s programi, ki nezaželeno elektronsko pošto blokirajo na samem e-poštnem strežniku ali pa pri končnem prejemniku e-sporočil.

Koristno in uporabno orožje so tudi ti. pravila (ang. rule), ki jih vsebujejo programi za prebiranje e-pošte, saj lahko z njihovo pomočjo filtiramo vsa prejeta sporočila. Tako si lahko v poštnem odjemalcu nastavimo pravila, s katerimi blokiramo naslove neželenih pošiljateljev ali pa preusmerjamo pošto, ki v glavi ali telesu sporočila vsebuje določene besede, direktno v koš ali pa v poljubno izbrano mapo. Pri takšnem načinu filtriranja prejetih sporočil pa moramo biti zaradi njihove nezanesljivosti previdni, saj se lahko zgodi, da se med zavrženo pošto najdejo tudi za naročnika povsem legitimna, zaželena in pomembna e-sporočila.

Količino prejete nezaželene pošte lahko z lastno previdnostjo zmanjšamo tudi sami. Predvsem je potrebno razmisliti kje vse bomo objavili e-naslov in komu ga bomo posredovali. Pošiljatelji nezaželene pošte lahko namreč s posebnimi programi prečešejo spletne strani ali pa kar naš računalnik in izbrskajo vse, kar izgleda kot veljaven elektronski naslov. Količine prejete nezaželene pošte lahko omejimo tudi tako, da za potrebe registracije programov, za prijave na e-novice, mailing liste, ipd., uporabljamo nadomesten naslov, ki ga lahko odpremo pri enem izmed ponudnikov brezplačne e-pošte (npr. Hotmail), ker ga bomo lahko v primeru zlorab in bombandiranja z e-pošto brez večjih posledic ukinili.

Zaradi zaščite pred nezaželeno pošto, je že marsikatero podjetje prepovedalo uporabljati službeni e-naslov pri spletnem nakupovanju, za naročanje na različne e-publikacije, za vpisovanje na e-sezname, ipd., ki niso povezani z delovnim področjem in delovnimi nalogami zaposlenega. Prejemanje nezaželene pošte lahko podjetje omeji tudi tako, da odstrani vse elektronske naslove s svoje spletne strani in jih nadomesti z obrazci, preko katerih lahko obiskovalci navežejo stik s podjetjem ali s posameznimi oddelki. V podjetjih lahko storijo veliko tudi z izobraževanjem zaposlenih, z doslednim uvajanjem pravil uporabe e-pošte in etičnega trženja ter z uporabo primerne programske opreme, ki bo neustrezna in nezaželjena sporočila zaustavila že pred dostavo končnemu naslovniku. Pri svojem poslovanju mora podjetje tudi samo paziti kaj, kako in v kakšni obliki pošilja svojim obstoječim in potencialnim strankam, da ne bo še samo po nepotrebnem pripomoglo k že tako velikim količinam nezaželene pošte.

Urejanje zakonodaje

Poleg tehničnih sredstev obstaja za borbo proti spamu tudi več pravnih sredstev. Tako je množično pošiljanje neželenih sporočil v nekaterih informacijsko bolj razvitih okoljih že pripeljalo do zakonskega urejanja tega področja. V zakonodajah sta poznana dva glavna sistema: “Opt-In” in “Opt-Out”. Prvi sistem prepoveduje pošiljanje reklamnih sporočil po e-pošti brez poprejšnje privolitve prejemnika. Sistem “Opt-Out” pa prepoveduje pošiljanje reklamnih sporočil po e-pošti osebam, ki so izrecno izjavile, da takšnih sporočil ne želijo prejemati.
Spamerjem se je odločila stopiti na prste tudi EU. Evropski poslanci so dali zeleno luč predlogu direktive 2002/58/EC o zasebnosti elektronskih komunikacij, ki med drugim obravnava tudi problematiko pošiljanja komercialnih e-poštnih sporočil. Direktiva izrecno določa, da je uporaba e-pošte za namene neposrednega trženja dovoljena samo, kadar je posameznik to izrecno dovolil.

Spam in slovenska zakonodaja

Dopolnjen Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot-A), ki je stopil v veljavo januarja letos, obravnava med drugim tudi pošiljanje nezaželene elektronske pošte. Navedeno problematiko ureja omenjeni zakon v 45. a členu, ki določa, da lahko podjetje uporablja elektronsko pošto samo z vnaprejšnjim soglasjem posameznega potrošnika, ki mu je sporočilo namenjeno. Pri tem gre za t.i. opt-in načelo, ki je izjema od splošnega opt-out načela, ki določa, da je uporaba individualnih komunikacijskih sredstev (torej tudi elektronske pošte) dovoljena, če potrošnik temu ne nasprotuje. Če potrošnik izjavi, da ne želi več prejemati sporočil, mu podjetje ne sme več pošiljati nobenih sporočil, ki so namenjena sklenitvi pogodbe za dobavo kateregakoli blaga ali katerekoli storitve. Prejemnik sporočil mora imeti nadzor nad dialogom, s tem pa tudi možnost, da se vsak trenutek lahko odnaroči od prejemanja sporočil. V kolikor podjetje uporablja elektronski naslov brez potrošnikovega predhodnega soglasja je zaradi storjenega prekrška kaznovano s strani pristojnega nadzornega organa. Sankcije za nespoštovanje zakona so precej rigorozne, saj se lahko posameznik kaznuje z denarno kaznijo najmanj 1.000.000 tolarjev, pravna oseba pa z najmanj 3.000.000 tolarjev. Za nadziranje uresničevanja zakona skrbi Tržni inšpektorat RS, ki deluje v sklopu Ministrstva za gospodarstvo, medtem ko urad RS za varstvo potrošnikov le-te poučuje o njihovih pravicah ter jim jih pomaga uveljavljati.

Če je podjetje obtoženo pošiljanja nezaželnih elektronskih sporočil, mora dokazati, da je pred pošiljanjem sporočil pridobilo soglasje potrošnika. Urška Zupan iz Urada za varstvo potrošnikov, nam je povedala, da zakon pri tem ne predpisuje oblike omenjenega soglasja, temveč to prepušča podjetjem, ki nosijo dokazno breme, kar pomeni, da morajo v primeru nadzora s strani pristojnega organa dokazati, da so pridobili potrošnikov predhodno soglasje. V izogib morebitnim nevšečnostim se podjetjem priporoča, da skrbno dokumentirajo vsako pridobitev soglasja s strani potrošnikov.

Če vas nekdo vztrajno nadleguje s sporočili, ki jih ne želite prejemati, ga lahko prijavite na Tržni inšpektorat RS ali pa internetnemu ponudniku, preko katerega je pošta prišla. Če ste denimo prejeli nezaželeno pošto od uporabnika ARNES omrežja, lahko pošljete pritožbo na naslov abuse@arnes.si. Nadležneže, ki vam pošiljajo nezaželena sporočila iz tujine pa lahko prijavite eni izmed organizacij, ki se ukvarjajo z bojem proti takšnim sporočilom (Spam Recycling Center: www.spamrecycle.com, SpamCop: www.spamcop.net).

Mnenja o novi zakonodaji

Za mnenje o novi zakonodaji in njenem vplivu na izvajanje marketinških akcij preko e-pošte smo povprašali nekaj strokovnjakov, ki vsakodnevno uporabljajo internet pri svojem poslovanju. Skoraj vsi so soglasno podprli nov zakon, obenem pa izrazili tudi nekaj pomislekov, predvsem glede nedorečenosti zakonodaje in problema izvajanja sankcij.
Jure Cvikl, urednik spletnega komuniciranja iz Merkurja nam je povedal, da nov zakon (ZVPot-A) popolnoma podpira, saj je zaupanje vseh vpletenih strani v e-poslovanje, temelj njegovega razvoja, s tem pa tudi e-trgovanja. Cvikl izpostavlja tako prednosti kot slabosti novega zakona: “Dobra stran zakona je tudi v tem, da ščiti e-pošto kot inštrument komuniciranja – uporaba mora biti vsak dan bolj preprosta, ne pa težja, kar bi lahko dušilo njen razvoj in širitev med ljudi. Po drugi strani pa vidim pomanjkljivost zakona predvsem v tem, da bo lahko dokazovanje pristanka oz. zlorabe za e-trgovca zelo zapleteno.”

Simon Cetin iz oglaševalske mreže Iprom, pozdravlja premike, ki so se zgodili na področju zakonodaje, saj po njegovem mnenju pozitvno vplivajo na kredibilnost interneta kot kanala za tržno komuniciranje. Cetin pravi, da ni problem v zakonodaji, temveč v izvajanju zakonov:”Šele čas bo pokazal na kakšen način in kako se bodo dokazovale kršitve.” Pomisleke glede učinkovitosti izvajanja ukrepov izraža tudi Jernej Suhadolnik, predstavnik spletne trgovine Darilce.com: “Mislim, da sprejetje tega zakona ne bo prineslo nikakršnega učinka, saj večina nezaželene pošte, ki jo prejemamo, izvira iz tujine. Zaradi nedorečenosti zakonodaje bo tudi težko dokazovati krivdo, saj je npr. zelo enostavno poslati e-sporočilo v imenu nekoga drugega, še težje pa dokazati pravega pošiljatelja, če je le-ta le nekoliko iznajdljiv.” Suhadolc se ne strinja s sankcijami, ki so po njegovem mnenju pretirane ter se obenem sprašuje: “Zakaj pa ni nobenih kazni za pošto, ki jo dobivamo v navadne poštne nabiralnike?!”

Vzporednico z navadno pošto išče tudi odgovorni urednik spletnih izdaj in dokumentacije Dnevnika, Brane Šalamon, ki pravi: “Ne želim pošte v trdem poštnem predalu in ne želim pošte v e-poštnem predalu, ker tisto, kar potrebujem in iščem, bom že našel. Vse skupaj je izredno moteče in moti delovni ritem in povzroča probleme.” Šalamon sicer pozdravlja nov zakon, vendar tako kot ostali naši sogovorniki izraža nekaj pomislekov: “Sprejetje zakona je nekaj logičnega, nekaj kar se je moralo zgoditi. Vse “resne” države imajo to vprašanje že zdavnaj rešeno. Nadlegovanje z e-pošto je namreč prešlo že vse meje in če že gremo v Evropo nima smisla, da vstopamo tja kot gverilci. Sem pa skoraj prepričan, da nas bodo ob vstopu v EU začeli “e-napadati” še bolj.”

Samo Krivic, direktor podjetja Wer liefert was?, izraža bojazen, da ne bi nov zakon preveč ohromil pretoka informacij: “Zakonodaja mora prepovedovati pošiljanje neželjene pošte in kaznovati kršitelje, obenem pa ne sme zavirati potrebe podjetij za nemoten pretok informacij, da o zatiranju direktnih marketinških akcij sploh ne govorimo.”

Boštjan Štrukelj, glavni in odgovorni urednik Računalniških novic, se boji, da bodo imela mnoga podjetja težave zaradi nedorečenosti zakonodaje, saj je včasih težko ločiti mejo med sporočilom, ki se nanaša na oglaševanje ali predstavitev ponudbe in sporočilom, ki je namenjeno vzpostavitvi poslovnega razmerja. Štrukelj se sprašuje: “Kako bodo pristojni organi določili kaj je spam? Na primer že tvojega maila (op. avtor članka, ki ga pravkar prebirate, ga je naprosil za posredovanje mnenja) nisem naročil pa sem ga vseeno dobil; je to spam? Tudi reklam, ki jih dobim v poštni nabiralnik ne naročim pa vseeno pridejo, da ne omenjam telefonskih klicev in telefonske prodaje. V kolikor dobim eno reklamno sporočilo od podjetja me ne moti. Težave se začnejo, ko te uvrstijo na mailing listo iz katere se ne moreš odstraniti.”

Za konec bi lahko dejali, da je najbolj pomembno to, da smo storili prvi (in to precej velik) korak v smeri zaščite uporabnikov pred nezaželeno e-pošto. Kot so že naši sogovorniki povedali, je zakon še precej “luknjičast”, saj je v njem precej nedodelanega in neopredeljenega. Da se bodo po vsej verjetnosti pojavile težave povezane z izvajanjem zaknodaje, bo slej ko prej pokazala praksa, ko bo potrebno začeti reševati probleme, dokazovati sporne zadeve in izvajati sankcije. Mi uporabniki pa lahko samo upamo, da bo zakon dosegel svoj namen – omejil pošiljanje nezaželenih e-sporočil.

Koristni naslovi: www.cauce.org

www.spamcon.org
www.junkbusters.com
www.orbs.org
www.webattack.com
www.abuse.net
www.spamcop.net
spam.abuse.net
www.spamrecycle.com
www.sigov.si/uvp/

Objavljeno v reviji: Moj mikro