Internet zakonodaja
Vprašanja, ki zadevajo pravno ureditev elektronskega poslovanja, avtorske pravice, sklepanje pravnih poslov, zaščito in zbiranje podatkov, vsebino spletnih strani, elektronski podpis, zasebnost in pristnost sporočil, itd., so dodatno otežena zaradi dejstva, da se dejavnosti v internetu dogajajo po vsem svetu ne glede na državne meje, da je potrebno upoštevati zakone posameznih držav ter da je dostop v omrežje pravno in tehnološko omogočen nedoločenemu številu uporabnikov.
Avtorske pravice
Avtorska pravica kot avtorjev monopol nad izkoriščanjem avtorskega dela zagotovlja avtorju po eni strani premoženjske koristi od izkoriščanja njegovega dela, po drugi strani pa spoštovanje njegovih moralnih interesov pri izkoriščanju njegovega dela.
Tako v slovenskem kot tudi v večini ostalih pravnih sistemov nastane avtorska pravica s samo stvaritvijo. V omrežju internet je prosto dostopnih nešteto avtorskih del, kar pa seveda ne pomeni, da za ta dela ne veljajo avtorske pravice. Veliko dokumentov, ki jih najdemo na internetu, ima pripeto sporočilo, ki nas opozarja na pravice avtorja, marsikdaj pa tudi določa pogoje, pod katerimi se tako avtorsko delo lahko kopira, razširja, citira ali uporablja.
| Pozor! Članek odraža stanje na področju zakonodaje izpred nekaj let. Zaradi številnih sprememb in dopolnitev v zakonodaji, ki so se zgodile, je veliko podanih informacij netočnih. Za pregled najnovejše zakonodaje s področja informacijske družbe vam predlagamo ogled spletne strani MID |
Kakšne pa so avtorske pravice oblikovalcev spletnih strani? Avtorsko pravico do izdelanih spletnih strani ima njihov izdelovalec. Kakor hitro pa je sklenjena pogodba o izdelavi, se avtorske pravice avtomatsko prenesejo na naročnika. Do pravno spornih zadev lahko pride v primerih, ko želi avtor uporabiti podobne rešitve izdelave tudi pri predstavitvah drugih podjetij. Za naročnika namreč ni zaželeno, da bi se popolnoma enaka oblika uporabila še drugod, za avtorja pa je vsekakor zaželeno, da učinkovite rešitve vsaj do neke mere uporabi tudi pri drugih naročnikih.
Kadar so uporabniki pri kršitvah avtorskih pravic prislijeni uporabiti pravna sredstva, je to smotrno najprej doseči v lastni državi. Zaželjeno bi bilo, da lahko sodišče zahteva od lokalnih internetskih operaterjev preprečitev vidnosti strani, ki kršijo avtorske pravice. Čeprav odločitev sodišča še ni avtomatično veljavna v drugih državah, pa nekatere države tako odločitev že upoštevajo.
Spletni kriminal in nedovoljeno zbiranje podatkov
Dokler so bila omrežja zaprta v okvir ene same organizacije, omrežja niso bila izpostavljena zunanjim grožnjam, saj je moral vsak potencialni vlomilec fizično priti do omrežja. Danes v državah z visoko stopnjo računalniške razvitosti vdore v sisteme in okuženje z virusi obravnavajo kot kazniva dejanja.
Nadaljni vidik obravnave zaščite podatkov zadeva zbiranje podatkov o uporabnikih. Po slovenski ustavi ima vsakdo pravico do varstva osebnih podatkov, torej da sam odloča, kdaj, komu in v kakšni obliki bodo sporočeni podatki, ki se nanašajo nanj. Vendar pa ta pravica z vstopom na internet nekako zbledi. Poslovanje po internetu namreč prinaša s seboj tveganje, da bo en udeleženec pričel brez vednosti drugega zbirati podatke o drugem.
Ob obisku spletnega kraja se avtomatično prenesejo nekateri podatki o obiskovalcu na obiskani strežnik, ki jih si jih v večini primerov zapiše med svoje statistične podatke. Med njimi so internetski naslov priključka, operacijski sistem obiskovalčevega računalnika in naslov strani, ki je pripeljala do tega obiska. Posebej prirejeni programi si lahko zapomnijo vse, kar določena oseba počne na internetu in tako lahko ustvarijo profil stranke.
Nekatere države zakonsko regulirajo zbiranje podatkov o posameznikih in predpisujejo recimo to, da mora zbiralec svojo dejavnost prijaviti, seznaniti ljudi z vrsto podatkov in namenom njihovega zbiranja, omejuje se možnost distribucije teh podatkov, dana je pravica posamezniku do vpogleda v podatke o sebi ter primeri, v katerih lahko prepove zbiranje.
Na tem področju se pravna praksa med ZDA in EU najbolj razlikuje. V ZDA je skrb za podatke prepuščena posameznikom, v EU pa so za podatke odgovorni zbiralci le-teh. EU prepoveduje izvoz zbirke podatkov o državljanih EU v države z nižjo stopnjo zaščite, med njimi tudi v ZDA. V ZDA so glede zbiranja podatkov zaščiteni le otroci do 13 leta starosti. Zbiralec podatkov je namreč dolžan najprej prositi za dovoljenje otrokove starše oz. skrbnike.
Vsebina spletnih strani
Pri brskanju v internetu se dogaja, da po naključju naletimo na nezaželeno vsebino oz. še huje na vsebino kjer gre za prepovedano in kriminalno dejavnost, ščuvanje in razpihovanje sovraštva ter širjenje lažnih podatkov. Še posebno so kočljivi vsebini izpostavljeni otroci. V ZDA so pri pravni regulativi vsebine spletnih strani naredili prvi korak. Pred neprimerno vsebino so zaščitili otroke mlajše od 13 let, tako da so od ponudnikov "dvomljive" vsebine zahtevali da svoje strani opremijo s posebnimi oznakami, ki jih je možno v brskalniku uporabiti za avtomatsko preprečitev dostopa do oporečne vsebine. Aktivno vlogo pri nadziranju vsebine bi morali odigrati tudi internetski operaterji. Toda tu lahko pride do problemov, ker je sprotno nadzorovanje vsebine v nasprotju s svoboščinami in pravico govora, poleg tega pa tehnično prezahtevno in drago. Moralno pa bi bilo, da bi operater posredoval vsaj takrat, ko je na zlorabo opozorjen.
Domena
Vsak uporabnik si prizadeva, da bi za ime domene v omrežju uporabil ime svojega podjetja oziroma blagovne ali storitvene znamke, da bi tako povečal prepoznavnost svojega podjetja tudi v spletu. Na področju domen večkrat naletimo na dva poglavitna problema. Prvič, katero od dveh podjetij, ki sta registrirani pod enakima ali zelo podobnima imenoma, ima pravico registrirati tako domeno, in drugič, kaj če uporabnik v neki drugi državi registrira kot svojo domeno ime svetovno znanega podjetja.
Tako so si iznajdljivi uporabniki registrirali domene z imeni zelo slavnih in priznanih podjetij (Coca Cola, McDonald's…) in nato izsiljevali nosilce le-teh, ki so bili za odkup te domene pripravljeni plačati tudi več deset tisoč dolarjev, kar je postalo znano kot domain grabbing. Do zlorab pa je prihajalo tudi v boju s konkurenčnimi tekmeci, ko so podjetja registrirala domeno z imenom konkurenčnega podjetja in na takem strežniku objavljala informacije, ki so kvarile ugled konkurenčnemu podjetju. V takem primeru se je treba zateči k pravnim ukrepom, ki pa so včasih zapleteni in dragi, stranka v postopku pa je morda celo na drugem koncu sveta. V praksi je priporočljivo, da podjetja poleg svoje regionalne domene registrirajo z istim imenom še vsaj različico ".com".
Ne glede na dejstvo, da omrežje internet ni centralizirano vodeno, vseeno opazimo, da vendarle potrebujemo neko pooblaščeno nadzorno službo, vsaj kar se tiče registracije domen. Globalne domene so trenutno izključno še v rokah ameriške ustanove InterNIC, medtem ko regionalne domene (Slovenija ima oznako ".si") dodeljuje po strogih pravilih pooblaščena ustanova v vsaki državi. Pri družbi InterNIC ima Slovenija kot zemljepisna enota registrirano vrhnjo domeno ".si". Znotraj te pa je za nadaljnje registracije v Sloveniji pooblaščena organizacija ARNES, ki v svojih pravilih o registraciji domen zaradi zlorab določa, da je ime domene lahko le polno ali skrajšano registrirano ime organizacije. Za pridobitev domene mora prosilec obrazcu za registracijo priložiti tudi kopijo sklepa vpisa v sodni register, iz katerega je razvidno registrirano polno in skrajšano ime organizacije.
Globalne domene tipa ".com", ".org", ".net", se podeljujejo bolj liberalno. Če je željeno ime še prosto, lahko domeno takoj registrirate. Liberalnost dodeljevanja domen povzroča v praksi veliko konfliktov, saj prihaja do namerne in nenamerne registracije imen, ki so sicer znana in celo zaščitena vsaj v nekaterih državah, če ne že povsod.
Sklepanje poslov na internetu
Omrežje internet ni namenjeno samo komuniciranju in prenosu informacij, temveč se zaradi svoje razsežnosti in nadaljnje širitve čedalje bolj uveljavlja tudi kot medij za trgovanje. Določen del interneta se razvija v velikanski elektronski katalog, kjer si lahko izberemo poljubne izdelke iz katerekoli države. Na področju EU veljajo za prodajo po internetu isti predpisi kot za prodajo po pošti.
Pomembno vprašanje, ki pri poslovanju na internetu vedno bolj stopa v ospredje je vprašanje plačila davka. Na splošno velja, da podjetja plačujejo davek tam, kjer so registrirana. Na internetu se zaplete ponavadi takrat, ko neko podjetje prodaja izdelke preko strežnika, ki se nahaja v drugi državi. V tem primeru ima lahko ta država določene zahteve za plačilo davka, ker je bila prodaja namreč izvršena preko strežnika na njenem ozemlju. Da ne bi prihajajo do dvojnega obdavčenja, se poskušajo takšni problemi reševati z meddržavnimi sporazumi.
S pravnega vidika je pri sklepanju pogodb na internetu pomembno, da lahko pogodbeni stranki kasneje dokažeta, da se je druga stran s pogodbo strinjala. To se lahko dokaže z elektronskim podpisom, ki npr. omogoča prodajalcu, da dokaže avtentičnost naročila tako glede vsebine kot glede pošiljatelja. Elektronski podpis je namreč nadomestek lastnoročnega podpisa pri elektronski izmenjavi podatkov. Prednost e-podpisa pred običajnimi je v tem, da podpis poleg avtorstva dokumenta zagotavlja tudi njegovo neokrnjenost. Najmanjša sprememba dokumenta po podpisu povzroči, da podpis ni več veljaven. Zaradi omenjenih lastnosti predstavlja e-podpis zadosten pogoj za sklepanje poslov. V nekaterih državah so že sprejeli zakonodajo, po kateri je elektronski podpis enakovreden lastnoročnemu. Pri nas pa se zakonodaja še vedno ureja; pripravljen je namreč osnutek zakona o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu.
Poglejmo še problem sodne pristojnosti, ki je pravica in dolžnost sodišča, da posreduje v pravnem razmerju. V internetu ni pomembno, kje ima tožena stranka svoj fizični sedež, bistveno je, od kod kršitve izvirajo. Zato tuja sodišča, predvsem anglosaška, kot navezno okoliščino za določitev krajevne sodne pristojnosti uporabljajo institut tako imenovanega elektronskega sedeža. To je kraj, kjer je bila škoda povzročena, ali kjer je storilec resnično deloval.
Oglaševanje
Zaradi raznolike in stroge zakonodaje v posameznih državah je pri oglaševanju v internetu potrebna izredna previdnost, saj lahko kaj hitro zabredeno v pravne spore. Posebnosti se v prvi vrsti nanašajo na reklamiranje alkohola in tobačnih izdelkov ter uporabo erotike in nasilja v reklamnih sporočilih.
Ker so strani na katerih se nahaja določena reklama vidne potrošnikom v raznih državah, obstaja možnost kršitve predpisov v kateri od teh držav. Ker sodna praksa na tem področju še ni dorečena, bi naj v prihodnje veljalo naslednje spozanje: če reklama ni aktvino usmerjena na zaščiteno področje in imajo obiskovalci s tega področja le bolj ali manj naključno možnost priti v stik s takšno reklamo, potem do kršitve ni prišlo.
Če sodite med uporabnike e-pošte, potem ste verjetno v svojem poštnem nabiralniku že velikokrat opazili kopico reklamnih sporočil. Ker je v zadnjem času postalo pošiljanje nenaročenih reklamnih sporočil (spamming) po e-pošti izredno agresivno, se uporabniki upravičeno jezijo. Zaradi tega se je v mnogih državah pojavila težnje po prepovedi vsakega nenaročenega reklamiranja. Na splošno pa se uveljavlja stališče, da morajo biti nenaročene pošiljke opremljene z imenom in naslovom pošiljatelja ter da ima prejemnik možnost odpovedati nadaljne pošiljke.
Slovenija
V Sloveniji zakona, ki bi urejal elektronsko poslovanje in s tem tudi poslovanje na internetu še ni. Že lansko poletje je bil pripravljen delovni osnutek zakona o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu, ki bi naj urejal elektronsko poslovanje ter uporabo podatkov v elektronski ali podobni obliki in uporabo elektronskega podpisa v pravnem prometu. Tako je slovenska vlada na predlog centra za informatiko 24. februarja letos končno sprejela predlog zakona o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu ter ga poslala v obravnavo v državni zbor, kjer bi naj bil sprejet še pred poletjem.
Objavljeno v reviji Moj mikro
