Boj za internetno krono
Kljub necentralizirani naravi interneta je jasno, da je treba z nekaterimi osnovnimi parametri, ki ga urejajo, nekako in od nekod upravljati. Še tako kaotičen komunikacijski sistem v končni fazi potrebuje neke skupne vzvode in ročice, na katere mora nekdo pritiskati, da bi vse skupaj sploh lahko delovalo, kajne. V primeru interneta je to ICANN (International Corporation for Assigned Names and Numbers), ki upravlja sistem domenskih imen (DNS – Domain Name System). Toda njegova vloga je za nekatere organizacije in tudi države sporna.
Tako se je vrsta nerazvitih držav in držav na robu razvitosti, pa tudi druge države iz azijskega, afriškega in arabskega sveta na decemberskem Vrhu OZN za informacijsko družbo v Ženevi (SWIS – World Summit on the Information Society) postavila po robu centralizirani vlogi, ki jo ima ICANN na področju dodeljevanja in upravljanja domenskih imen. Razlogov za nezadovoljstvo je precej. Eden izmed njih tiči v dejstvu, da gre za sicer neprofitno ameriško ustanovo, ki pa je pod ameriško jurisdikcijo in je kot pravni subjekt tudi pod nadzorom ameriškega ministrstva za trgovino. Tudi zapletenost strukturne urejenosti ICANN ni kaj prida pripomogla, saj slednje pomeni netransparentnost in priložnost za manipulacijo pri pomembnih odločitvah. Dodatno zamero si je ICANN prislužil s preveliko povezanostjo z VeriSign, ameriškim podjetjem, ki si na vse kriplje prizadeva obdržati v rokah čim več pristojnosti na področju registracije domen in tehničnim upravljanjem, kar meji že na povsem očiten monopolizem. Ne bomo torej udarili preveč mimo, če rečemo, da je v internetnem kraljestvu upravljanje z domenskimi imeni krona in žezlo hkrati.
DNS, ali Domain Name System je, kot že pove ime, sistem za upravljanje domenskih imen. Tako si nam na primer zaradi DNS ni treba zapomniti IP številke spletnege strežnika Mojega mikra, ampak je dovolj da si zapomnemo naslov www.mojmikro.si, saj imenski strežniki, ki, mimogrede, prav tako nosijo naziv DNS (Domain Name Server). Še očitnejša prednost je možnost, da v primeru spremembe internetne lokacije in s tem tudi IP številke, ni potrebno obveščati uporabnikov, saj se sprememba zgolj vnese v imenske strežnike, ki nato s pomočjo medsebojne replikacije podatkov uredijo, da zahteva uporabnika po prikazu spletne strani vedno pride na pravi naslov. Predstavljajte si kaotično situacijo, v kateri bi morali bo vsakokratni selitvi strežnika nekega podjetja na drug IP naslov obvestiti vse poslovne partnerje o spremembi naslova spletne strani, enako bi veljalo tudi za vse poštne naslove, vpise v spletne imenike, da o tiskovinah, vizitkah in podobnem sploh ne govorimo. Pri DNS gre torej za enega izmed temeljnih kamnov ureditve interneta, kakršnega poznamo danes. |
Države iz treh omenjenih celin so na WSIS izjavile, da niso več pripravljene priznavati prevlade ZDA na področju centralnih internetnih resursov. Evropska unija se je vedla zmerno zadržano, kar najbrž ni preveč nenavadno v luči dejstva, da je januarja ICANN dobil svojo evropsko pisarno EU, s tem pa seveda več vpliva pri upravljanju z DNS. Omeniti velja, da je evropska komisija v Bruslju že ima vladni sosvet ICANN. Nekatere evropske države kot je na primer Nemčija, so stopile ob bok ICANN. Po drugi strani je Kitajska, ki jo poznamo predvsem kot velikega nasprotnika demokratizacije in svobodnega pretoka informacij, kakršno nudi internet, previdno molčala. Vrh se je končal z zaključno deklaracijo, po kateri ima ICANN še nekaj časa, točneje do leta 2005, da uredi internacionalizacijo sistema domenskih imen. V tem času bo posebna komisija, ki jo bo imenoval Kofi Anan, poskusila poiskati kompromisno rešitev, ki bi naj zadovoljila vse vpletene strani.
Glavni adut v rokah "upornikov" je kajpak prenos pooblastil iz ameriškega pravnega sistema v mednarodni pravni prostor. Vlada ZDA ima namreč kljub mednarodnemu statusu ICANN še vedno zadnjo besedo pri vseh ključnih odločitvah. Če pogledamo, kakšno zunanjo politiko vodi v zadnjih letih, ne moremo biti preveč začudeni, če so v regijah, ki so ji politično oddaljene, nehote gospodarsko podrejene ali pa povsem nasprotujoče, zaskrbljeni, kako bo urejeno največje svetovno informacijsko omrežje. Ne glede na to, kako gledamo na politične in gospodarske odnose v svetu, se moramo strinjati z ugotovitvijo, da internet, oziroma njegovi ključni vzvodi vsekakor ne morejo biti v lasti ene same države.
ICANN se seveda brani, da je vpliv ZDA na politiko delovanja te organizacije nebistvenega pomena. Paul Twomey, direktor ICAAN, je namreč na WSIS poudaril, da gre za nekomercialno organizacijo, ki deluje po načelu partnerstva med zasebnim in javnim sektorjem, hkrati pa tudi dodal, da se v ICANN že nekaj časa ukvarjajo s prostorsko, pravno in kadrovsko internacionalizacijo. Ne glede na obljubo, da nameravajo v pol leta odpreti podobne pisarne kot v EU tudi drugod po svetu, pa ostaja osnovni problem isti. Je ICANN kot organizacija, ki v osnovi kljub vsem obljubljenim spremembam nima mednarodne osnove, lahko vrhovni nadzornik tako kompleksnega in globalno vseprisotnega sistema kot je internet? Najnovejše obtožbe, ki jih na račun pretirane povezanosti z VeriSign izreka VeriSignov tekmec, Tucows, ne govorijo v prid sedanji ureditvi. Slika postane še manj rožnata, če ob tem upoštevamo, da se je ICANN podal še v eno dokaj sumljivo dogodivščino, namreč urejanja pogodb z upravljalci lokalnih, točneje državnih domen. Po eni strani to sicer pomeni, da bi lahko lokalni upravljalci domen kot je v našem primeru Arnes, imeli več besede pri globalni politiki ICANN, po drugi strani pa obstaja bojazen, da bo ICANN na ta način le pridobil še več nadzora nad internetom kot celoto.
Zahteve za ureditev asimetričnega stanja segajo od blažjih oblik nadzora, preko prenosa pristojnosti ICANN v mednarodno jurisdikcijo, do popolnega prenosa pooblastil na katero drugo, nevtralnejšo organizacijo, kot je na primer International Telecommunications Union. Odgovor na vprašanje, katera opcija bo prevladala, bo prinesel čas. Vprašanje je tudi, ali bo do kakšnih bistvenih vsebinskih sprememb sploh prišlo. Končno lahko ICANN s spretnim manevriranjem izvede takšno internacionalizacijo, ki bo zadostila ključne igralce pri iskanju konsenza in hkrati obdrži krovni nadzor nad DNS. Tudi takšna rešitev ne bi bila presenetljiva.
Vsekakor je WSIS odprl žgočo temo, o kateri se je že dlje časa govorilo, a glas prostestnikov ni segel v svetovno zainteresirano javnost. Hkrati pa je vrh prinesel še eno zanimivo novost. Evropski komisar za informacijsko družbo Erkki Liikanen je namreč v Ženevi predstavil European Internet Coregulation Network, iniciativo ki bo skrbela za urejanje bistvenih in širših vprašanj v internetnem prostoru. Ukvarjal naj bi se z vzajemnim urejanjem pravic in uporabe med vsemi tremi dejavniki: državo, zasebnim sektorjem in civilno družbo. Med drugim se bo posvetil tudi zaščiti otrok, spamu, vprašanjem e-države, avtorskih pravic ter drugih sivih lis interneta in informacijske družbe nasploh. Združenje je nastalo na pobudo francoske vladno podprte organizacije "Forum des droits sur l'internet", pridružile pa so se ji tudi sorodne organizacije iz Velike Britanije, Italije, Madžarske, Avstrije, Švedske in Nizozemske. Kot že rečeno, je pobudo podprla tudi EU. Slednje najbrž ni v večji meri vplivalo na odsotnost kakšnega odločnega stališča na področju urejanja domenskih imen, saj gre za novo združenje, ki mora svoja stališča šele oblikovati. Bo pa zanimivo spremljati, kako bodo evropske organizacije v bližnji prihodnosti sodelovale pri internacionalizaciji tega pomembnega in do zdaj kar prevečkrat spregledanega problema.