Zakaj se v Sloveniji ne splača oglaševati z bannerji?

facebookPreden se lotimo konkretnih analiz učinkovitosti oglaševanja s spletnimi pasicami, je potrebno omeniti najpogosteje uporabljene cenovne modele zakupa spletnega oglaševalskega prostora. Večino oglasnega prostora v Sloveniji se proda po ceni na prikaz (CNP) pri katerem se oglaševalcu obračuna vsak prikaz oglasa. Model, ki je bolj priljubljen med oglaševalci in manj med založniki, je model zakupa po ceni na klik (CNK), pri katerem se obračuna vsak klik uporabnika na oglas. Nekateri mediji ponujajo tudi možnost terminskega oziroma časovnega zakupa oglasnega prostora, kar pomeni da zakupi oglaševalec oglaševalski prostor za neko določeno obdobje po fiksni ceni.

Časovni zakup je bil na prehodu tisočletja najbolj popularen, danes pa zaradi vse večje težnje oglaševalcev po merjenju učinkovitosti oglaševanja izgublja na veljavi. Gledano z vidika oglaševalcev je glavna slabost tega modela predvsem v tem, da oglaševalec ne ve natančno kolikokrat se bo njegov oglas prikazal in koliko klikov bo generiral, kar posledično pomeni, da ne more oceniti ali je zakup oglaševalskega prostora precenjen ali podcenjen v primerjavi s poprečnimi cenami za klik ali prikaz, ki vladajo na trgu.

oglasevanje-z-bannerjiModel zakupa, ki vzbuja največ nasprotij med založniki in oglaševalci je ti. cena na akcijo (CNA), ki temelji na fiksni ceni ali proviziji, ki so jo oglaševalci pripravljeni plačati za izvedeno akcijo (npr. prodajo, registracijo, download, ipd.) na njihovi spletni strani. Založniki se običajno tega modela izogibajo, saj jim ne zagotavlja predvidljivega dohodka kakor tudi ne garancije, da bodo z objavo oglasa na svoji spletni strani sploh kaj zaslužili. Oglas lahko denimo generira 100.000 prikazov ali 1.000 klikov kar pa še zagotavlja izvedene konverzije na oglaševalčevi spletni strani. Za oglaševalce, ki se ukvarjajo z direktnim trženjem pa je ravno ta model najbolj zanimiv, saj so stroški oglaševalske akcije vezani izključno na njene učinke.

Ker je za veliko večino oglaševalcev, ki natančno merijo učinke oglaševalskih akcij, model CNA edini profitabilen model pri zakupu oglaševalskega prostora (seveda ko govorimo o oglaševanju s spletnimi pasicami), lahko pričakujemo, da bo pritisk oglaševalcev na založnike vse večji. Slednji bi se morali zavedati, da je ob premišljeni izvedbi oglaševalske akcije, ki temelji na zakupu oglasnega prostora po ceni na akcijo, njihov zaslužek nekajkrat večjo kot pri ostalih modelih zakupa. Predpogoj za uspešnost akcije je da se oglas servira pravemu ciljnemu občinstvu kajti le tako lahko založniki pričakujejo večjo odzivnost na oglase, večjo konverzijsko stopnjo na oglaševalčevi spletni strani in posledično tudi večje prihodke z naslova oddaje oglasnega prostora.

Ali je oglaševanje s spletnimi pasicami profitabilno?
Glede na to, da si večina podjetij ne more privoščiti dragega brand oglaševanja, se bomo v nadaljevanju fokusirali na tista podjetja katerih cilj oglaševalskih akcij je neposredna prodaja izdelkov ali storitev na njihovih spletnih straneh. Poskušali bomo poiskati odgovor na vprašanje ali se sploh splača oglaševati z oglasnimi pasicami in pod kakšnimi pogoji.

Cilj podjetja, ki se loti oglaševalske akcije povezane z direktnim trženjem izdelkov ali storitev je zagotoviti njeno profitabilnost. Delež oglaševalskih stroškov v prihodkih (ang. CPO – costs per order), ki jih generira oglaševalska akcija, je mera, ki se jo pogosto poslužujejo oglaševalci za merjenje učinkovitosti oglaševalskih akcij. Če je sprejemljiv CPO za podjetje 20%, potem to pomeni, da moramo za vsakih 1.000 vloženih EUR v oglaševanje ustvariti vsaj za 5.000 EUR prihodkov. V nasprotnem primeru bo namreč oglaševalska akcija ob upoštevanju nabavne vrednosti proizvodov, stroškov dela, najema prostorov, itd. neprofitabilna.

Kaj lahko na slovenskem spletnem oglaševalskem trgu dobimo za 1.000 EUR oziroma bolje rečeno koliko klikov ali prikazov lahko zakupimo? Po trenutnih cenah za najem oglaševalskega prostora na spletnih medijih, bi za prej omenjeni znesek lahko zakupili 2.222 klikov (povprečna cena na klik je 0,45 EUR) ali pa 100.000 prikazov oglasa, če bi se odločili za model zakupa oglasnega prostora po ceni na prikaz (povprečna cena za 1.000 prikazov je 10 EUR).

Koliko spletnih uporabnikov bomo prek oglasa, ki ga plačujemo po ceni na prikaz, pripeljali na našo spletno stran je odvisno od stopnje klikov na oglas (ang. CTR – click through rate). Če je povprečni CTR oglaševalskih akcij 0,06%, nam bo 100.000 prikazov oglasa generiralo 60 obiskovalcev, kar je 37x manj, kot če bi zakupili oglaševalski prostor po ceni na klik. Da bi se oba modela izenačila, kar pomeni, da bi nam za isti znesek pripeljala enako število obiskovalcev na spletno stran, bi morali naši oglasi, ki jih zakupimo po ceni na klik, imeti kar 2,22 % CTR. To pa pri oglaševanju s spletnimi pasicami sodi že skoraj v področje znanstvene fantastike. Vse to priča, da je s cenami na trgu nekaj hudo narobe. Ali je cena na prikaz zelo precenjena ali pa je cena na klik podcenjena. Verjetno se bodo vsi oglaševalci strinjali s prvo trditvijo. Kakorkoli že, s preprostim izračunam smo prikazali, da je model zakupa po ceni na prikaz za večino podjetij najslabša možna izbira.

Zakaj naj brand oglaševalci izberejo model zakupa po ceni na klik?
Odgovor je preprost – oglaševalec dobi za 1.000 EUR nekajkrat več prikazov oglasa, kot če bi zakupil oglaševalski prostor po ceni na prikaz. Za 1.000 EUR lahko dobi oglaševalec 2.222 klikov ali pa 100.000 prikazov oglasa. Če se odloči za nakup po ceni na klik in imajo spletni oglasi v povprečju 0,06% stopnjo na klik, potem dobi oglaševalec po tem modelu kar 3.703.333 prikazov oglasa, kar je 37x več kot če bi izbral zakup po ceni na prikaz. Tovrstno ranljivost modela zakupa klikov s pridom izkoriščajo nekatera podjetja, ki se še kako dobro zavedajo, da že samo prikazovanje pasic povečujejo prepoznavnost blagovne znamke. Če podjetje povrh vsega izdela še malce manj atraktivno pasico, ki ne bo ravno vzpodbujala uporabnikov klikanju na pasico, bo njihova pasica zaradi manjše stopnje klikov generirala še več prikazov.

Ali je cena na klik upravičena ali ne pa je vse odvisno od stopnje konverzije na spletni strani. Če se vrnemo na številke iz našega primera, potem moramo ugotoviti, koliko izmed 2.222 uporabnikov, ki jih pripeljemo na našo spletno stran pretvorimo v kupce. Zavedati se je potrebno, da je konverzija odvisna od številnih dejavnikov. Začne se že pri sami oglasni kreativi. Bolj kot je sporočilo v oglasu jasno, večjo konverzijo lahko pričakujemo. Le-to lahko bistveno povečamo tudi s tem, da prikazujemo pravi oglas pravemu ciljnemu občinstvu (npr. na avtomobilskem portalu se bodo bolje obnesli oglasi za prodajo pnevmatik kot oglasi za prodajo ženskih modnih dodatkov). Seveda pa konverzija na spletni strani ni odvisna zgolj od kreative in izbire medija na katerem oglašujemo. Za pretvorbo obiskovalcev v kupce je pomembna tudi prodajna cena, percepcijska vrednost proizvoda kot tudi sama uporabniška izkušnja na spletni strani.

Slika: Oglas je potrebno servirati pravi ciljni skupini

Večjo konverzijo kot bomo dosegli, večja je verjetnost, da nam bo uspelo izpeljati profitabilno oglasno akcijo. Če bi se v našem primeru vsak deseti obiskovalec odločil za nakup oglaševanega proizvoda, bi dosegli 10% konverzijo, kar pomeni, da bi imeli 222 kupcev. Le-ti bi morali ustvariti za 5.000 EUR prodaje, če bi želeli uresničiti cilj, ki je imeti največ 20% CPO. Povprečna vrednost nakupa bi torej morala znašati vsaj 22,50 EUR.

Poigrajmo se še malo s številkami in recimo, da je prodajna cena izdelka 60 EUR. V tem primeru, si moramo zagotoviti vsaj 84 (5000/60) kupcev, kar pomeni, da bomo govorili o uspešni oglaševalski akciji lahko samo takrat, ko bo konverzijska stopnja na naši spletni strani vsaj 3,78% (84/2.222).Če pa je denimo prodajna cena izdelka 100 EUR, si moramo zagotoviti vsaj 50 (5000/100) kupcev, kar pomeni, da bomo govorili o uspešni oglaševalski akciji lahko samo takrat, ko bo konverzijska stopnja na naši spletni strani znašala vsaj 2,25% (50/2.222). Iz navedenega pridemo do naslednjega spoznanja: višja kot je prodajna vrednost izdelka, nižjo konverzijo potrebujemo in obratno.

Toda kaj, ko so povprečne konverzijske stopnje na spletnih straneh običajno nekajkrat manjše. V primeru, da ima podjetje, ki prodaja izdelek za 100 EUR, 1% konverzijsko stopnjo na spletni strani, bi morala biti cena na klik precej nižja, če bi podjetje želelo doseči 20% CPO. Izračun pokaže, da bi morali za 1.000 vloženih EUR dobiti 5.000 klikov (50/? klikov = 0,01), kar pomeni, da bi morala znašati cena na klik največ 0,2 EUR. To pa je že kar precejšnja razlika v primerjavi z 0,45 EUR kolikor znaša povprečna cena na klik na slovenskem trgu. Poglejmo še en primer. Podjetje prodaja izdelek za 60 EUR in ima 1% konverzijsko stopnjo na spletni strani. Če bi podjetje želelo doseči 20% CPO, bi moralo za 1.000 EUR dobiti 8.400 klikov (84/x (št. Klikov) = 0,01), kar pomeni, da bi morala biti najvišja sprejemljiva cena na klik 0,11 EUR.

Iz vsega navedenega pridemo do naslednjih spoznanj:

  • Cena na klik je verjetno za večino podjetij precenjena.
  • Če je precenjena cena na klik, je cena na prikaz astronomsko visoka.
  • Za podjetja, ki si ne morejo privoščiti, da namenijo oglaševanju 20% sredstev od prodajne vrednosti oglaševanega izdelka, je stanje še veliko slabše kot smo ga opisali.
  • Za večino slovenskih podjetij je izpeljeva oglaševalskih akcij s pomočjo spletnih pasic verjetno neprofitabilna.

Žal se zgornjih trditev večina podjetij zaradi pomanjkanja znanja in posledično premalo analitičnega pristopa pri merjenju učinkovitosti oglaševalskih akcij sploh ne zaveda. Ker je uspešnost modelov CNK in CNP odvisna od številnih dejavnikov na katere lahko oglaševalci bolj ali manj vplivajo ali pa sploh ne, je za oglaševalce najmanj rizična izbira modela CPA, kjer oglaševalec že pred začetkom oglaševalske akcije natančno ve kakšno provizijo lahko ponudi založniku za vsak prodan kos izdelka.

Objavljeno septembra 2009 v reviji Moj mikro

Zaznamki

16 comments

  • Radoš, super in poučen prispevek. Mogoče bi veljalo razmisliti še v smeri, zakaj slovenski spletni mediji sploh postavljajo takšne cene? Njihovi fiksni stroški so primerljivi podobnim spletnim medijem na bistveno večjih trgih (ali celo globalno). Oglaševalce jasno to sicer nič kaj posebej ne zanima. In potem se že tako majhen slovenski spletni oglaševalski kolač seli v tujino (Google, Facebook).

  • Tomaž, odgovor je dokaj preprost. Mediji v bistvu sploh niso krivi. Dokler imajo oglaševalce bodo imeli takšne cene. Krive so agencije, ki zaradi nevednosti večjih oglaševalcev v njihovem imenu zakupujejo celo prikaze, ki so kot si prebral v članku enormno dragi. Dokler bodo brand oglaševalci razmetavali z denarjem in dokler večina oglaševalcev ne bo začela ugotavljati profitabilnosti oglaševalskih akcij, se na žalost nič ne bo spremenilo.

  • Zelo lep pripevek. V bistvu se morajo oglaševalci sami potruditi in preračunati kaj bodo izbrali. Škoda, ker nisi dal še primerjave z revijami in časopisi, kjer so cene oglaševanja astronomsko visoke, tam pa sploh ne veš, koliko kupcev si pridobil z oglasom, saj ne more biti merjeno, razen, če kupec kakšnega kupona ne prinese v trgovino na primer.
    Vsekakor se bo oglaševanje preselilo na splet, ker je bolj ciljano in merjeno, pa še cene so bolj dostopne kot pa v tiskanih medijih, kjer dejansko lahko kupiš mačka v žaklju.
    Da bi bila primerjava tiskanih medijev in spleta pravilna tu velja le plačilo na ogled, a to ne bi smelo presegati 5€ na 1000 prikazov.

  • @Radoš – točno tako. Da ne govorimo še naprej o agencijah, ki oglaševanje velikih brandov (ti imajo veliko budgeta) razmečejo po spletu – kolikor ti meni, jaz tebi. Upam, da razumete.

  • Zoran Savin /

    Radoš, najprej čestitke za lep pregled opcij. Vendar se z zaključkom nikakor ne morem strinjati. Tvoja teorija je, da je “… za veliko večino oglaševalcev, ki natančno merijo učinke oglaševalskih akcij, model CNA edini profitabilen model pri zakupu oglaševalskega prostora (seveda ko govorimo o oglaševanju s spletnimi pasicami)…”

    To je res samo v primeru oglaševalcev, ki merijo svoje učinke samo z nakupi, ki so direktna posledica ene objave (oglasa). Kar pa seveda ni nikoli tako. Vsak nakup je posledica velikega števila faktorjev.

    Za oglaševalca, prodajalca je seveda nakup največ kar zares šteje, kar pa še ne pomeni, da je nakup posledica ene objave v kateremkoli mediju, ne samo na spletu. nakup je posledica komunikacijskih aktivnosti, ki na kraju rezultaitrajo v nakupu na določenem mestu in v določenem času.

    Pri merjenju spletnega oglaševanja so pomebne vsaj naslednje metrike (http://friendfeed.com/savassakar/31c5e0cc/interactive-marketing-metrics-guide-pdf). Poleg teh, ki so direktno merljive pa so seveda tudi metrike naklonjenosti in poznavanja produkta, ki pa jih zna podat kakšna raziskovalna agencija.

  • Poiskusi to analizo ponoviti ampak na primeru oglaševanja na avtobusih ali TV? Kakšen CTR tam? Koliko ljudi ste že videli, ki so klikali po avtobusu na postaji. Samo zato ker oglaševanje preko spleta OMOGOČA klikanje, omogoča takojšnjo akcijo, ne smemo kar zanemariti vseh drugih vidikov oglaševanja.

    Je pa to trg. Če je povpraševaje bo ponudba. Če bodo agencije preveč težile (kar ne ustreza nobenemu) bodo šli pač mimo agencij. Sploh pri večjih oglaševalcih oni pač morajo zakuriti denar za oglaševanje.

  • Problem, ki ga jaz vidim je v kvaliteti produkcije in samo izvedbo digitalnega marketinga in z njim povezanimi akcijami. Bannerji in celostne akcije so zelo slabo izdelani v primerjavi s tujino, rezultati pa seveda temu primerni. Sploh pa, da ne omenjam slabe neučinkovite postavitve oglasov in počasen napredek kar se tiče oglasnih standardov in dimenzij nekaterih medijev kar je pa seveda odgovornost oglaševalskih agencij, ki premalo pritiskajo na medije.

    Modeli oglaševanja so pa na koncu za naročnika skoraj irelevantni, ker nobeden od velikih sploh ne meri celotnega kroga marketinga. Zgodba se konča s tem da, ko uporabnik enkrat klikne na banner, ponavadi pade na vstopno stran podjetja ali znamke kjer se zgodba iz bannerja sploh ne nadaljuje povrh vsega pa tudi ni nobenega poziva uporabnika, da naj nekaj stori.

  • Čestitke! Upam, da bo ta članek videlo čim več ljudi – iz agencij, založniki in naročniki. Se mi zdi, da je prav neizobraženost slednjih kriva za to, da lahko agencije sploh pridejo na dan s predlogi kot so zakup na prikaz ipd. In predno me napadete … je res … naročniki imajo agencije ravno zato, da oni kot strokovnjaki opravijo svoje delo in bi jim morale biti zgoraj omenjene stvari še kako jasne.

    In ker žal, agencijski posel (sploh v času recesije) vedno bolj postaja obrtni biznis, se vedno manj ukvarjamo z analitiko uspešnosti akcij. Klik na banner, pa naj bo zakupljen po modelu CPC ali CPV, je le del uspešnosti zgodbe. Z dobro kreativno rešitvijo, jasnim sporočilom in pozivom k akciji se šele začne. Premalo poudarka se da na optimizacijo landing-strani (predvsem v vsebinskem smislu), ki so običajno ključne za doseganje dobrih konverzij. Še vedno se namreč zgodi, da oglaševalec z bannerjem oglašuje svojo vhodno stran, obiskovalci pa naj se potem sami znajdejo. Kdaj drugič 🙂

    In za konec naj tu pustim še link na zelo zanimivo slideshare prezentacijo, ki se po svoje navezuje na zgoraj omenjeno temo: http://www.slideshare.net/bokardo/designing-for-social-traction

  • @Zoran – se vsekakor strinjam, da na nakup vpliva veliko faktorjev. Vendar, če boš pozorno prebral, sem še predno sem se lotil konkretnih cifer omejil vse skupaj na “…., se bomo v nadaljevanju fokusirali na tista podjetja katerih cilj oglaševalskih akcij je neposredna prodaja izdelkov ali storitev na njihovih spletnih straneh.”

  • @ Lenart – takoj, ko se bodo agencije začele ukvarjati z analitiko, bo to pomenilo, da bodo morale oglaševalcem predočiti tudi rezultate. Ker jih ne bo, bodo oglaševalci začeli krčili budgete (razni Simobili in Mobiteli so tu seveda izvzeti). To seveda pomeni manj prihodka za agencije. Zaradi tega agencijam ni v interesu, da bi izobraževale naročnike npr. o tem, da je pomembno spremljati konverzije na spletni strani, kot tudi samo profitabilnost akcij.

  • @Radoš: agencija, ki ne zna dosegat rezultatov in/ali zagovarjat svojega dela ne bi smela bit v takšnem biznisu. Oglaševalci imajo pravico in bi morali zahtevat analizo rezultatov, ker bi se na ta način dejansko pokazala razlika med dobrimi in povprečnimi. In po svoje sem vesel, da je na internetu vedno več dokumentov, zanimivih člankov (kot je ta) in ostalih gradiv, ker imajo tako naročniki možnost samoizobraževanja.

  • CPM je itak svetovni nateg. Pri PPC pa v SLO niso nič pretirane cene. Evo, pri google so lahko kliki svinjsko dragi…

    primer (oglaševalec je plačal cca. 1.4€/klik), če sem jaz kot založnik dobil cca. 0.6€/klik

    slika adsense

    http://www.shrani.si/f/2W/nn/3p8aOcaO/adsense.jpg

  • @Radoš
    Zanimiv prispevek. Vsekakor pisano naročniku na dušo. Vendar po drugi strani mislim, da bi bil potreben model pri katerem bo zadovoljstvo doseženo tako za naročnika kot za založnika.
    Gledano s stališča založnika, obstajajo tako fiksni kot variabilni stroški katere je potrebno pokriti, CPO pa predstavlja rizičnost za založnika v primeru ko le ta kot medij ni sposoben generirat (glede na statistike konverzij) dovolj prikazov in s tem dovolj velik procent komisije, da bi le te stroške pokril.

    Da ne bo pomote, nisem zagovornik modela CPM. Ker CPM kakršnega je trg ustvaril je po mojem mnenju prav toliko relalen, kot politik, ki na volitvah obljublja spremembe.

    Strani založnika in naročnika bodo zaradi same ekonomske narave poslovanja si vedno nasprotna.
    A imaš predlog modela, pri katerem bi tako založnik kot naročnik imeli obojestransko korist/ ter efekt (tukaj govorim pri akcijah, ki niso namenjene brandingu)?

    Izvzemši iz zgornejga vprašanja spremenljlke dosega medija, ter specifičnosti medija.

  • @Marin – že pred več ko petimi leti sem pisal o kombiniranem modelu. Ker bi podjetja želela oglaševati po najnižih možnih cenah, mediji pa bi radi z oglaševanjem čim več zaslužili, imamo seveda konflikt interesov.

    Vsekakor je potrebno upoštevati, da imajo mediji z vzdrževanjem vsebine določene stroške, ki jih je potrebno pokrivati, kakor tudi to, da mediji ne morejo živeti brez oglaševalcev, oglaševalci pa ne brez medijev.

    Vse to kliče po kompromisini rešitvi in ta je kombiniran model. Variant je več: kombinacija CNP in CNK ali pa npr. CNA in CNK; seveda ob znatno nižjih CNP in CNK.

    Ker imajo mediji minimalen vpliv na kreativne rešitve oglasov in na konverzijo na oglaševalčevi spletni strani, bi morali določen riziko nase prevzeti tudi oglaševalci.

    Ker je npr. CPA rizičen za večino medijev, bi morali biti oglaševalci pripravljeni plačati tudi določeno ceno za vsak klik, ki ne rezultira v konverziji na spletni strani.

  • Hja, o tem bi lahko razpravljali in razpravljali.
    Zelo zanimivi komentarji in različni pogledi na stališče tako medijev – založnikov, kot oglaševalcev.
    Bistvo tega članka je prebuditev oglaševalcev, večji pritisk na medije in zavedanje same profitabilnosti oglaševanja.

    Žal se veliko denarja tudi na internetu meče stran.
    Kaj rabi oglaševalec?(bodisi zakupuje oglasni prostor sam, bodisi preko agencije). Merljive rezultate in na koncu profitabilno akcijo – dobro konverzijo, kar lahko doseže le z dobrim landing page-om, dobro kreativo (s katero se mora približati vsem oglaševalskim modelom na trgu) in dobrim zakupom oglasnega prostora (cenovno kot tudi zajem prave populacije).
    Cene na trgu so vsekakor ubijalske, sploh s stališča spletnih trgovcev.

    Mediji se žal premalo prilagajajo oglaševalcu in akciji, ki jo želi sprovesti: ali je to le image kampanja (zavedanje blagovne znamke), kjer je seveda pripravljen plačati tudi prikaze oglasa, pa vendar se na CPC (ali CNK) modelu doseže veliko več…če ima seveda za to pripravljen konkreten landing page, s konkretno akcijo, ki jo naj obiskovalec njegove strani zgenerira… ali pa ima izključno prodajno akcijo (bodisi zbiranje testnih voženj, prodaja izdelka, naročilo kataloga, itd.), kjer mu je edini optimalen zakup CPA ali dober CPC model. Cenovno pa je to opredeljeno zelo dobro v samem članku.

    Da ne govorimo o kombinaciji oglasnih modelov, je v razmislek, kako bi se dejansko medij le lahko priibližal posamenemu oglaševalcu, ki mu konec koncev prinaša kruh in da bi bile lahko obe strani zadovoljni?
    Lahko je v razmislek tudi omejitev same kreative – če gre za CPC kampanjo. Koliko bi določil minimalen CTR? Da ne gre za čisto neklikabilen banner, kjer pade CTR tudi lahko na 0,05%.
    Kakšna naj bo kreativa? Tu ni nobene znanosti, le vsebina oglasa, s katero želi oglaševalec zajeti samo ključno populacijo.

    Tudi sama si želim, da bi ta članek prebralo čim več založnikov ter oglaševalcev, ki se zavedajo kaj lahko s samo akcijo tudi dosežejo. Ali pa jih vsaj malo prebudilo in da ne bo več zaslediti: “ah, sej je internet oglaševanje itak brez veze!” Seveda je, če se pa ne zna planirat 🙂

  • Ksenja Klepec /

    Tole kot zanimivost…

    Najnovejša študija podjetja ComScore in medijske agencije Starcom ugotavlja, da je število uporabnikov interneta, ki klikajo na grafične oglase, v manj kot dveh letih upadlo za 50 %, poleg tega pa borih 8 % spletne populacije izvede 85 % vseh klikov. Delež ljudi, ki klikajo na oglasne pasice, se torej hitro krči, zato se zastavlja vprašanje, če je uporaba ustaljenega merjenja klikov (CTR) preživeta.
    Marčevski podatki podjetja ComScore kažejo, da obiskovalci, ki kliknejo na oglas, predstavljajo zgolj 16 % vseh spletnih uporabnikov. Rezultati prvotne študije iz julija 2007 so bili drugačni, saj je na oglase takrat kliknilo 32 % uporabnikov. Če je lanska raziskava podvomila v uporabnost CTR-ja kot edinega zveličavnega merila uspešnosti grafičnih oglasov, potem ga je morda to najnovejše poročilo dokončno pokopalo.

Dodaj odgovor za Marin Prekliči odgovor

Your email address will not be published.

top