Elektronske knjige

Kadar smo v zadnjih letih govorili o prenosu vsebin v digitalno obliko in nato na internet, smo imeli večinoma v mislih glasbo ali film. Medij, ki je bil za prenos v elektronsko obliko najbolj pripraven, torej knjiga, je ostajal ves čas v senci. Že dolga leta velja kot povsem samoumevno dejstvo, da se da knjige, oziroma tekstovno-grafične vsebine enostavno prenesti v elektronsko obliko. Kavelj je le v tem, da jih v tej obliki skoraj nihče noče brati. Zakaj?

Besedilo velja za naravno in izvirno izrazno obliko svetovnega spleta. V zgodnjih dneh interneta se je vse vrtelo okrog črke in besede. Grafični materiali so prišli v igro kasneje in multimedija precej let za njimi. Koncept elektronske knjige je v praksi prisoten že vsaj trideset let, točneje od leta 1971, ko je takrat štiriindvajsetletni študent Michael Hart prišel na domislico, da bi pretipkal knjigo v elektronsko obliko, njegova iniciativa pa je kasneje prešla v Projekt Gutenberg, prvo pravo elektronsko knjižnico, v kateri se danes nahaja preko deset tisoč brezplačnih elektronskih knjig, večinoma v angleščini, pa tudi v drugih jezikih. Toda elektronska knjiga ni nikdar izpodrinila klasične knjige, še huje: v tridesetih letih obstoja je elektronska knjiga kljub mnogim tehnološkim izboljšavam glede na izvirno suhoparno tekstovno obliko ostala na margini informacijske revolucije, o njej pa povprečen uporabnik danes ve manj kot o najnovejšem MP3 predvajalniku. Ljudje se s pojmom elektronske knjige večinoma srečajo zgolj takrat, kadar dobijo navodila za uporabo strojne ali programske opreme v elektronski obliki. Kje ležijo vzroki za to nenavadno obskurnost?

Zakaj knjiga in ne e-knjiga?
Prednosti, ki jih ima klasična knjiga pred elektronsko, so očitne. Papir je veliko prijaznejši do oči kot zaslon, ne glede na to, ali gre za zaslon s katodno cevjo ali s tekočimi kristali. Vsak zaslon namreč oddaja svetlobo, kar zahteva dodaten napor pri branju in ob daljši uporabi povzroča utrujenost. Papir svetlobo zgolj odbija, kar pomeni, da se bralec veliko kasneje utrudi. Za preverjanje te trditve si lahko omislite majhen test. Vzemite dva dokumenta, ki sta si podobna po vsebini in obsegu. Imata naj vsaj 10.000 znakov. Nato enega preberite z zaslona, drugega pa natisnite in preberite s papirja. Ob prehodu iz zaslona na papir boste opazili občutno razliko pri naprezanju. Gre za občutek kot pri razliki med hojo po stopnicah in po ravnem. Toda to še ni vse.

Klasična knjiga ne rabi baterij, za branje pa ne potrebujemo posebne naprave, kar je pri elektronski knjigi seveda nujno, čeprav se začetni strošek nakupa aktivnemu bralcu lahko kaj hitro povrne zaradi nižje cene elektronskih knjig. Zelo malo ljudi pa je pripravljeno brati kakšno leposlovno knjigo na osebnem računalniku. Notesniki se že malce približajo mobilnosti, ki jo nudi klasična knjiga, čeprav tudi tu ne gre za optimalno rešitev, metem, ko so tablični računalniki in dlančniki že bližje tistemu načinu branja, ki ga povezujemo z branjem knjig. Vsekakor pa je v vseh primerih velika pomankljivost velikost zaslona, tako, da je klasična knjiga v tem trenutku še vedno trdno v sedlu. Mnogi elektronski založniki in tudi kalsični založniki, ki so se poskusili v elektronskem založništvu, so si na tem kosu tržnega kolača polomili zobe. Tako je recimo veliki trgovec Barnes & Noble z letošnjim decembrom prenehal prodajati elektronske knjige. Stvar se jim očitno ni izplačala.

Poleg preprostega tekstovnega in html formata boste elektronske knjige našli v Adobeovem .pdf in Microsoftovem .lit formatu. Boj med tema formatoma je oster, vendar zaenkrat prepričljivo vodi Adobe, čeprav je Microsoft začel z ostro promocijsko kampanjo. Za razliko od Adobea ponuja v brezplačno uporabo tudi orodje za ustvarjanje elektronskih dokumentov, medtem, ko sta bralnika obeh podjetij brezplačna že od samega začetka. Hkrati je Microsoft letos izvedel nekaj mesecev trajajočo akcijo, v kateri je ponujal po tri brezplačne knjige na teden, seveda zgolj v svojem formatu. Na voljo so tudi formati za dlančnike, denimo Palm Reader format (Microsoft Reader za Windows CE v Pocket PC napravah uporablja isti format kot za delovne postaje in notesnike), ki pa ga lahko obravnavamo predvsem kot prehodno stopnjo, saj majhne dimenzije zaslonov ne predstavljajo kakšne posebne vabe za bralce, da bi si samo zaradi tega kupili cenovno dokaj zahtevne dlančnike. Gre torej za format, ki je namenjen ožjemu bralnemu občinstvu, čeprav so izkušnje tistih, ki so že prebrali kakšno knjigo na žepnem računalniku ali dlančniku, večinoma pozitivne.

Elektronske knjige v večini primerov služijo kot medij za distribucijo vsebine. Na tem mestu pridejo na dan očitne prednosti elektronske knjige pred klasično. Knjiga s petsto stranmi, ki bi v papirni inačici pomenila nekajkilogramski špeh, je v elektronski obliki velika manj kot pet megabajtov, kar pomeni, da si jo lahko z interneta na svoj računalnik prenesejo tudi tisti z omejeno pasovno širino. Sem torej sodijo tudi uporabniki, ki do interneta dostopajo s povezavo na klic, kar dejansko pomeni, da imajo dostop do elektronskih knjig vsi uporabniki interneta. Toda večina uporabnikov si elektronsko knjigo še vedno natisne na papir.

Sicer pa sam koncept elektronske knjige ponuja toliko prednosti, da ne moremo dvomiti v njen obstoj in prodor v vsakodnevno rabo. Enostavno listanje strani, iskanje gesel, označevanje strani, poglavij, stavkov in besed, da ne omenjamo skladiščenja in katalogizacije. Veliko ljudi pri učenju podčrtuje pomembne dele besedila in si v knjigo piše opombe. Če bi hoteli takšne knjige prodati, ko jih ne bi več potrebovali, bi bile knjige za nekoga, ki bi jih hotel brati v drugačnem kontekstu, neuporabne, dodane označbe pa moteče. Pri elektronskih knjigah lahko oznake in opombe enostavno izbrišemo in knjigo preprodamo v izvirni obliki.

Programi kot je Microsoft Reader imajo vgrajeno tudi sintezo govora, kar lahko slepim in slabovidnim osebam močno olajša stik s pisano besedo. Težava, ki se pojavi v našem govornem področju, je seveda ta, da ne podpira slovenščine. Samo upamo lahko, da bodo takšni programi čimprej jezikovno lokalizirani, kar pa ni tako enostavno, kot se zdi na prvi pogled.

Posebno poglavje je raba elektronskih knjig v izobraževanju. Zaradi velikih stroškov, ki so povezani s tiskom knjig, se morajo udeleženci izobraževalnih procesov znajti na tisoč in en način, da si zagotovijo potrebno literaturo. Vpliv, ki bi ga razširjena uporaba elektronskih knjig v izobraževanju imela s socialnega vidika, je težko opisati zgolj z nekaj stavki, lahko pa zatrdimo, da bo digitalizacija učnega gradiva v prihodnosti spremenila ne le izobraževanje kot tako, ampak tudi družbo kot celoto.

Za slovenski knjižni trg pa je zelo pomembna še ena prednost. Zaradi omejenega jezikovnega prostora in temu primernih naklad je produkcija knjig draga in velikokrat nerentabilna. Knjige v elektronski obliki bi prinesle v domače založništvo svež veter, seveda pod pogojem, da bo zaščita avtorskih pravic skupaj z ustrezno zakonodajo in predvsem z ugodno cenovno politiko postavila elektronsko knjigo na tisto mesto, ki ji pripada. Seveda se bodo morale zgoditi še tehnološke spremembe pri strojni opremi, toda o tem malce kasneje.

Brez piratstva ne gre
Pomemben razlog, da se elektronskega založništva izogiba veliko avtorjev in založb je tudi vprašanje zaščite avtorskih pravic. Klasično knjigo je precej bolj zamudno skopirati kot klasično pa tudi brezplačno ni. Čeprav vodilni Adobe s svojim Acrobat Readerjem in Microsoft z Readerjem nadgrajujejo kvaliteto zaščite vsebin v svojih elektronskih knjižnih formatih, pa lahko glede na izkušnje iz glasbenega in filmskega sveta hitro ugotovimo, da nobena zaščita ni dovolj dobra, če si bo kakšen posameznik ali skupina ljudi z ustreznim znanjem vzela dovolj časa za odstranitev te zaščite.

Knjigo lahko piratizirajo tudi na najbolj preprost način. Bralec si knjigo izposodi v knjižnici ali kje drugje, jo prebere z optičnim čitalcem in programom za optično prepoznavanje črk ter pretvori v enega izmed knjižnih formatov. To je sicer nekoliko zamudnejši postopek, vendar ne tako hudo, da tega ne bi počeli.

Ob raznih servisih za izmenjavo datotek preko interneta in razmeroma majhnih velikostih datotek si ni težko predstavljati knjižnega piratstva in založbe se tega zavedajo. Tudi zato elektronska knjiga zaenkrat še ne predstavlja velike tržne uspešnice, čeprav je glavni razlog še vedno v odsotnosti ultimativnega kosa strojne opreme, s katerim bomo lahko knjigo kupili, si jo sposodili in prebrali, ne da bi ob tem trpelo oko ali žep. Ko bomo lahko elektronske knjige udobno brali vsepovsod, ne da bi nam bilo treba zato s sabo nositi dragih in nemalokrat okornih naprav, se bo trg samodejno sprostil.

Oči, uprte v prihodnost
Vendar pa vse ni tako črno in elektronske knjige še naprej zelo živahno živijo svoje skoraj skrivno življenje. Open eBook Forum, mednarodna neporfitna organizacija za trženje in standardizacijo elektronskih knjig, ki združuje vrsto proizvajalcev programske opreme, založnikov in knjižnih trgovcev, je ocenila prve tri kvartale leta 2003 kot izrazito uspešne, saj je število knjig prvič preseglo milijon enot in s tem za 67 odstotkov preseglo prodajo v enakem obdobju lani, finančno pa se je promet povečal za 37 odstotkov. Tako je prodaja elektronskih knjig po trendu rasti v prepričljivem vodstvu pred vsemi ostalimi založniškimi panogami.

Vse kaže, da utegnejo elektronske knjige v bližnji prihodnosti zaživeti kot enakopravna protiutež klasičnim knjigam. Za uresničitev te napovedi se mora izpolniti nekaj pogojev. Poglavitni pogoj je prisotnost dovolj cenene naprave, ki bo delovala po načelu elektronskega črnila. Gre za tehnologijo, ki temelji na mreži iz milijonov mikroskopsko majhnih kapsul, v katerih lahko s spreminjanjem električnega naboja kontroliramo obarvanost vsake kapsule posebej. Ker gre za zelo majhne kroglice, jih je moč nanesti na tanke in upogljive površine, vse to pa pomeni, da se s fizičnimi lastnostmi zelo približa klasičnemu papirju, saj elektronsko črnilo ne oddaja svetlobe. Ti zasloni so torej refleksivni in kot takšni seveda veliko bolj blagodejni za bralca.

Razvoj tehnolgije mora s sabo prinesti tudi nove poslovne modele za prodajo knjig. V igro se je pred nedavnim podal tudi Sony, ki je skupaj s štirinajstimi drugimi podjetji ustanovil podjetje, ki se bo ukvarjalo z izposojo elektronskih knjig. Projekt bodo podprli z ustrezno napravo, ki bo prikazovala vsebino s pomočjo elektronskega črnila, knjige pa bodo v Sonyevem formatu BbeB. Ključnega pomena pri vseh podobnih poskusih bo tudi cena. Trenutno imajo elektronske knjige enako ceno kot njihove broširane sestre. Takšna poslovna usmeritev gotovo ne pripomore k širjenju zavesti o uporabnosti elektronskih knjig, kaj šele o smiselnosti nakupa. Model izposoje najbrž ni najboljša rešitev, razen, če ne bo Sony ponudil tako nizkih cen, da se bo bralcem bolj izplačalo prenesti knjigo z interneta kot pa jo poiskati v klasični knjižnici. Vsekakor bi se lahko tu veliko naučili od napak, ki ji jih je celotna glasbena industrija s Sonyem vred naredila v preteklosti, vendar si kakšnih pretirano ugodnih cen od korporacije tega kova najbrž ne moremo obetati.

Do trenutka, ko bomo elektronske knjige lahko brali na poceni napravah, ki bodo bralcu prijazne in bo tudi cena samih knjig temu primerna, nas morda deli samo nekaj mesecev, lahko pa tudi nekaj let. Vse je namreč odvisno od strateških odločitev velikih založnikov in trgovcev. V tem prehodnem obdobju bo elektronska knjiga predvsem učinkovito marketinško orodje za promocijo prodja klasičnih knjig. Založnik lahko namreč na svoji spletni strani ponudi odlomek iz knjige, ali podari brlacem kakšna starejša dela svojih avtorjev, eseje ali podrobnosti o avtorjih, nastanku njihovih del in podobno.

Zelo močno področje bo še naprej omogočanje brezplačnega dostopa do knjig, ki so jim avtorske pravice že potekle ali knjig, ki jih avtorji podarijo bralcem iz promocijskih ali kakšnih drugih nagibov. Za elektronsko knjigo se lahko naprimer odloči tudi avtor, ki so ga založbe zavrnile, a si tiska v samozaložbi ne more privoščiti.

Najbrž elektronske knjige še dolgo ne bodo izpodrinile klasičnih knjig. Vprašanje je, ali jih bodo sploh kdaj popolnoma zamenjale. Lahko pa rečemo, da bodo klasične knjige v prihodnosti postale bolj luksuzno blago, elektronske pa bodo naslavljale predvsem bralce s plitvejšimi žepi.

 

Kaj šteje za elektronsko knjigo?

Navdušenci nad novimi tehnologijami bi utegnili trditi, da elektronske knjige pravzaprav sploh niso v deficitu, saj jih imamo vsepovsod, v obliki spletnih strani, celoten svetovni splet pa je pravzaprav ena sama velika elektronska knjiga. Nepozoren sogovornik bi jim lahko hitro dal prav, toda za vsak slučaj si najprej poglejmo definicijo elektronske knjige. Slednjih je pravzaprav več, eno izmed bolj preciznih pa podaja knjiga Electronic Books for Secondary Students avtorjev Lynn Anserson-Inman in Marka Horneya:

Za kos programske opreme lahko rečemo, da sodi v definicijo elektronske knjige, kadar zadosti štirim pogojem: elektronsko besedilo, metafora knjige, organizirana tema in multimedijska podpora besedilu.

Elektronska knjiga mora imeti besedilo v elektronski obliki, besedilo pa mora biti bralcu predstavljeno v vidni obliki. Oblika dostave besedila ni pomembna. Ta pogoj izloči knjige z izključno grafično vsebino (čeprav jim pravijo elektronske slikanice) kakor tudi zvočne knjige, pri katerih gre za zvočni posnetek prebrane knjige.

Programska oprema mora na izrazit način prevzeti metaforo knjige. Torej mora imeti kazalo, strani, paginacijo, zaznamke, opombe in podobno. Gre za metodo, s katero avtor umesti programsko opremo v bralno zvrst, ki je bralcu blizu. Na ta način bralec brez težav rokuje s programom, saj pozna obliko iz običajnih knjig.

Programska oprema se mora biti oredotočena ali organizirana na določeno temo. S tem povzame načelo, po katerem so sestavljene klasične knjige. Ta pogoj izloči velika omrežja tekstovnih informacij, ki nimajo organizirane tematike, recimo svetovni splet, ki nima osredotočene sheme in ni organiziran po tem knjižnem načelu. Posamezne spletne strani pa v nekaterih primerih lahko izpolnijo ta pogoj.

Multimedijske vsebine morajo pri elektronski knjigi služiti kot podpora besedilu in ne obratno. To pomeni, da je besedilo še vedno ključni del knjige. V novejšem času, je vse več knjig opremljenih z raznimi zvočnimi dodatki, kot je na primer izgovorjava težjih besed, ali pa deli besedila in celo celotno besedilo v zvočni obliki, vendar gre v tem primeru še vedno za elektronsko knjigo, saj je s temi dodatki zgolj obogatena. Enako velja za grafične materiale, kot so slike, ilustracije, fotografije ali celo filmski material.

 

Projekt Gutenberg

Najstarejša in največja zbirka brezplačnih elektronskih knjig na svetu je nastala leta 1971 ko je študent na Univerzi v Illinoisu, Michael Hart v Xeroxovem računalniškem centru dobil uporabniški račun na velikem računalniku Sigma V. Čas, ki mu je bil dodeljen, je bil vreden takratnih 100 milijonov dolarjev in fant se je želel nekako oddolžiti za to nepredstavljivo uslugo. Ugotovil je, da se ne more oddolžiti s še tako marljivim programiranjem, pač pa s pretvorbo knjige v elektronsko obliko. Pretipkal je ameriško Deklaracijo o neodvisnosti, za katero je sklepal, da jo bo v prihodnosti slej ko prej prebralo 100 milijonov ljudi in, če bi vsakdo plačal en dolar za svoj elektronski izvod, bi se to delo izplačalo. Fant je imel prav in tako je nastal Projekt Gutenberg. Pri njem so se mu pridružili številni prostovoljci, ki so najprej ročno prepisovali pomembna dela s področja literature, znanosti in drugih vej človeškega ustvarjanja, ki so jim že potekle avtorske pravice. Nato so pretipkovanje zamenjali s skeniranjem in optično prepoznavo znakov (OCR) in več kot trideset let kasneje je v tej veliki zbirki brezplačno na voljo več kot 10.000 knjižnih enot. Zbirka je vask teden bogatejša za 100 novih elektronskih knjig, na voljo pa so že tudi knjige v drugih jezikih. Slovenščine na žalost še nismo našli. Na spletnem naslovu www.gutenberg.net lahko poiščete katerokoli izmed njih in si jo brezplačno prenesete na računalnik. Zapisane so v enostavnem tekstovnem formatu (.txt), na voljo pa sta tudi dve veliki datoteki, ki jih ob praznovanju desettisoče knjige v zbirki ponujajo v dar obiskovalcem. Prva je zapis CD-ROM-a, na katerem se nahaja 8.000 naslovov, druga pa DVD zapis z 9.500 naslovi. Če želite pripevati k tej vse hitreje rastoči zbirki, se lahko prijavite in sodelujete pri projektu.

 

Kam po e-knjigo?

Če želite kupiti elektronsko knjigo, vas bo pot najbrž najprej zanesla na Amazon.com (www.amazon.com), kjer v posebnem oddelku prodajajo knjige v Microsoft in Adobe formatu. Seveda ne gre za edino tovrstno trgovino. Med bralci elektronskih knjig je še posebej cenjena trgovina Fictionwise (www.fictionwise.com). Cene so primerljive z broširanimi izdajami, kar je najbrž tudi eden izmed razlogov, da se knjige ne prodajajo v tako velikih številkah kot bi se lahko. Po drugi strani pa vam ostane Projekt Gutenberg (www.gutenberg.net), kjer boste svetovno klasiko dobili brezplačno. Veliko zanimih informacij in povezav boste dobili tudi na naslovu http://www.ipl.org/div/books/, kjer se nahaja The Internet Public Library.

Pri nas ponudba ni tako bogata, a je moč najti kar nekaj naslovov naših klasikov. Virtualna slovenska knjigarna Beseda ponuja na naslovu http://www.omnibus.se/beseda/ blizu tristo naslovov bolj in tudi malce manj znanih slovenskih avtorjev in avtoric. Na strani je moč zaslediti podatek, da je bilo prenešenih že preko 110 tisoč izvodov elektronskih knjig, kar je za naše razmere zelo lepa številka. Nekaj slovenske književnosti je moč najti na naslovu http://www.ijs.si/lit/, nekaj malega tudi na Večerovi spletni strani (http://www.vecer.com/knjigarna/), nekaj slovenskih založnikov ponuja elektronske izdaje knjig, najbolj navdušeni nad elektronskimi knjigami pa so trenutno pri nas mrežni marketingarji in poslovni svetovalni servisi.

 

Objavljeno v reviji Moj mikro

7 comments

  • Pozdravljeni !
    Na večih področjih aktivno preživljam starost. Med ostalimi so to knjige. Sem tudi knjižničar v domu upokojencev.
    Koristna informacija na Vaši strani. Hvala !

  • saj vem da se ta tema ki jo hočem jast izvedeti se nenaša na to temo……
    jast bi zelooo rada vedla če se mi splača napisati kakšni knjigo…..stara sem 15 let in mam vso zgodbo že v glavi….nevem se mi splača?ali bo potrata časa?
    no zdaj sem gledala film twilihgt ki sem obsedena z njem….in bom prebrala tutdi knjige…na splošno sem nora na knijige zato bi rada tudi kakšno napisala…. hvala za vaš odgovor…

  • Ne vem, če sem vprašanje naslovila ravno na pravi naslov. Imam namreč težavo, da mi ne odpre brezplačne e-knjige in mi sporoči:
    Internal Server Error
    The server encountered an internal error or misconfiguration and was unable to complete your request.
    Please contact the server administrator, webmaster@omnibus.se and inform them of the time the error occurred, and anything you might have done that may have caused the error.
    More information about this error may be available in the server error log.

    Prosim za pojasnilo ali pomoč, morda z navedbo e-naslova! Hvala vnaprej in pozdrav iz Velenja, Fanika Z.

  • Pišem knjigo. Moja prvotna zamisel je bila, da jo objavim v več jezikih na spletu po zelo nizki ceni, da je dostopna veliko ljudem, hkrati pa prihranim kakšen list papirja. Vse to o tiskanih knjigah drži. Laže berljive, priročne…, ne da se jih zamenjati kar tako. So pa knjige, ki jih preberemo samo enkrat in potem obležijo na polici. Študijsko gradivo pa je največkrat na kopijah. Poglej, preberi, sprintaj samo kar potrebuješ, ostalo pa shrani. Ne obremenjuj okolja. O tem razmišljam. Hvala za informacije.

  • Tudi e-ink bralnike se sedaj da dobiti že za primerno ceno, priročno in praktično za marsikoga.

    In še internetna stran slovenske založbe Bird Publisher, pri kateri najdete tudi nekaj e-knjig in tiskanih knjig v slovenkem jeziku ter kar veliko pdf knjig v slovenskem in angleškem jeziku:

    http://www.bird-publisher.com

  • mene pa zanima na kateri spletni strani lahko dobim ZASTONJ SLOVENSKO e-knjigo? prosim za odgovor.

  • tako bi jo rad imel elektronsko knjigo lahko pa jo tudi kupim samo da ne bo predraga

Dodaj odgovor

Your email address will not be published.

top